Foto: ShutterstockTe dni se v naši družini pospešeno pripravljamo na to, da bo najmlajša prvič v srce prejela Jezusa. Ti »družinski zakramenti« mi vedno znova predstavljajo možnost in izziv, da se poglobim v skrivnost, s katero med nas stopa Jezus.
Ganljivost trenutka
Otroke navadno krstimo, ko so še majhni dojenčki in se oni sami še ne zavedajo pomembnosti trenutka. Prva leta jih vodimo v cerkev, se z njimi pogovarjamo o Jezusu, molimo z njimi in za njih, jih pokrižamo ob najrazličnejših priložnostih, ob prvem svetem obhajilu in še prej pri prvi sveti spovedi pa pride trenutek, ko se morajo otroci prvič zares sami zazreti v svoje srce.
Prvič morajo premisliti, kaj počnejo narobe, prvič morajo to znati ubesediti, prvič lahko začutijo neskončno lahkost svoje čiste duše, prvič lahko okusijo sladkost Jezusa. In ko gledam na to s stališča mame, sem ganjena in srečna, ker moj otrok stopa na novo stopnico prijateljevanja z Jezusom.
Priprava na srečanje z Jezusom
Priprav na prvo srečanje z Jezusom se po župnijah lotevajo na najrazličnejše načine. Od takih, kjer posebnih priprav, razen rednega verouka, praktično ni, do drugih, kjer je ponudba otrokom in družinam velika in raznotera, da lahko vsak prvoobhajanec najde svojo pot v prvih iskanjih, vsaka družina pa svoj način priprave na veliki praznik.
Priprava staršev
Prva, ki se na praznik temeljito pripravljata, morata biti oče in mama. Pri svetem krstu, ko otroka prinesemo pred oltar, ga na nek način darujemo in izročimo v Božje varstvo. K prvemu svetemu obhajilu pa otroka ne prinesemo, ampak k Jezusu odkoraka sam.
Starši stopimo na stran in otroka prepustimo Jezusovemu večnemu prijateljstvu. Našo roko zamenja roka, ki ima neizmerno večjo moč od naše. Bolje vodi, bolje tolaži, bolje brani …
Za starše ni enostavno otroka nekomu izročiti. Zato mora biti naše srce mirno in trdno v veri. In prav tukaj se skriva srčika naše pripravljenosti na otrokov prvi prejem Jezusa v svoje srce. Mir in trdna vera.
Priprava družine
Kako se tega lotevajo drugje, ne vem. Vem pa, kakšno pot ubiramo pri nas doma. Starostna raznolikost najinih otrok je precej velika. Zato morava v pogovorih ves čas krmariti med čisto otroško vero najmlajše in praktično odraslo vero najstarejših.
Zelo lepo pa mi je pri srcu, ko vidim pri starejših otrocih, da znajo iz svoje zgodnje odrasle vere še vedno poiskati drobce toplega otroško zaupljivega veselja, radosti in zaupanja v Boga in z njimi navduševati sestrico.
O zadnjem prvem svetem obhajilu v naši družini se veliko pogovarjamo. Veselimo se, da se bomo lepo uredili, da bomo imeli svečano kosilo, da bomo povabili najljubše sorodnike … in zelo se z našo prvoobhajanko veselimo njenega vznemirjenega pričakovanja. Pa seveda predvsem tega, kar vemo, da jo čaka – Jezusa v njenem srcu.
Sveta spoved
S svetim obhajilom hodi »z roko v roki« še en zakrament, ki ga tudi prejemamo periodično. In čeprav je enako pomemben, povzdignjen na nivo zakramentov, pa je praviloma vedno manj slovesen. Sveta spoved. Velikokrat do njega po krivici čutimo strah, sram, odpor …
Starši otroke prva leta vodimo v cerkev, molimo z njimi in za njih, ob prvem svetem obhajilu in še prej pri prvi sveti spovedi pa pride trenutek, ko se morajo otroci prvič zares sami zazreti v svoje srce.
V resnici pa je osnovni higienski pripomoček našega življenja. Želela bi, da bi (moji) otroci vedno čutili, da je sveta spoved čudovito dejanje, ki nam ga je s svojim odrešenjem omogočil Jezus sam. Da je njegova Ljubezen tista, ki nam daje spet in spet in spet novo možnost kesanja in hoje po pravi, boljši poti.
Zato se tudi o spovedi pri nas doma veliko pogovarjamo. Žal mi je, če (ne)obvladanje spovednega obrazca (in to se pri otrocih velikokrat pripeti) zasenči tisto, kar je pri spovedi bistvenega.
Naši župnijski prvoobhajanci so pred prvim obhajilom deležni treh spovedi. Kar je dobro. Bi si pa želela večje poudarjanje tega, da je tudi prvič in drugič šlo za zakrament, da so otroci prejeli odvezo. Da to ni bilo le nekaj, kar se je »zgodilo med veroučno uro«. Želela bi si, da bi bili tudi starši izrecno povabljeni v cerkev, kjer bi nekje v ozadju skupaj molili za dobro spoved naših otrok. Bili bi združeni v Njegovem imenu in naša moč prošnje bi se podeseterila.
Najina slavljenka
Kar ne morem verjeti, da je najina mala punčka postala že tako velika deklica, da bo v teh dneh v svoje čisto srce sprejela Jezusa. Želim ji, da bi vse življenje znala obdržati otroško zaupljivost svojega srca, da bi vztrajno in predano dograjevala neomajno vero in da bi nikoli več ne spustila Jezusove roke. Njegov blagoslov naj bo večnostna nadgradnja najinega, s katerim jo bova v nedeljo pospremila do cerkvenih vrat.
