Otrokova vera (po birmi) je kot ljubezen

Foto: Shutterstock

Otroka smo »spravili« skozi obdobje otroštva, zgodnjega najstništva vse do zakramenta svete birme. In kakor bi birma v teoriji morala biti potrditev v veri, vsi vemo, da je v praksi predvsem mejnik. Nekateri si oddahnejo, češ »vse potrebno je pod streho«, drugi korakajo naprej.

Kakorkoli že razmišljam o veri, ne morem mimo primerjave z ljubeznijo

Na začetku so nas o ljubezni učili starši. Ne tako, da bi nam o tem govorili, ampak tako da so nas sprejemali, varovali, skrbeli za nas in nas preprosto prvinsko ljubili. Majhen otrok starševsko ljubezen pije in se ne sprašuje o njej. Celo če starši svojo vlogo odigrajo zelo slabo, njihovi otroci hrepenijo in naredijo/bi naredili vse za trenutke srečne ljubeznive povezanosti. Enako je z vero. Majhen otrok jo sprejema instinktivno preko opazovanja in posnemanja staršev. Kot se pač uči popolnoma vsega v življenju.

Prebujanje čustev

Ko otrok malo zraste, se začnejo buditi čustva. Čuti ljubezen in bolečino, izgubo in srečo sebe in drugih. Počasi se zmore vživljati v tisto, česar je polno srce ljudi ob njem. Tudi v veri je tako. Otroci čutijo do Boga zaupanje, občutek tolažbe in varnosti pa raste preko verskih običajev, molitev in pesmi; vzbudijo se čustva do Deteca, do Križanega, do Marije, do skupnosti… Kot pri ljubezni. Začneš s tem, da imaš rad prijatelja, da z njim čutiš in da si zaupaš. Nekoliko kasneje se zbudi zanimanje za čisto drugačno čustvovanje nasprotnega spola. Druženje in skupno delovanje v prostem času nudita odličen trening, kjer se mladostnik uči ravnanja z nasprotnim spolom za čas, ko dorase in prvič o partnerstvu začne razmišljati zares.

Na tej točki smo v veri tedaj, ko gremo k birmi. Opremljeni smo z osnovnimi prvimi občutki vere in varstva v Bogu, vsaj v teoriji poznamo pomen zakramentov, zapovedi in molitve. In nad nas pride Sveti Duh s svojimi darovi.

Niti ljubezen niti vera nista čustvo. Odločitev sta.

Vsa visoka čustva so na začetku močna

A niti ljubezen niti vera nista čustvo. Odločitev sta. In ker prav nobena velika vrednota ni zastonj, tudi ljubezen in vera ne moreta biti. Trdo moramo delati zanju. In čeprav včasih delamo še tako trdo, se ne ljubezni in ne vere ne da izsiliti. Obe dve sta milost.

Obdobje zaroke lahko postavimo vzporedno z obdobjem intenzivnega iskanja v veri. Tedaj, ko že vemo, da je to pot po kateri zagotovo želimo hoditi, ko Jezusa že poznamo in priznamo za globokega prijatelja. Kot se zaljubljenca redno srečujeta, se spoznavata in bi želela biti skupaj kar največ časa, pride tudi v veri trenutek, ko si želiš Boga poznati, najti smisel svojega življenja in se mu dati na razpolago. »Zakaj si me ustvaril? Kaj hočeš od mene?«

Poroka? V ljubezni to pomeni, da se podarimo. Da se damo celega in sprejmemo vse od drugega. Ko se poročaš v resnici skoraj nimaš pojma v kaj se podajaš. Nič ne veš o težavah, preprekah in pasteh, ki jih bo pred vaju postavilo življenje. Veš le, da bi rad hodil skupaj in da se ti z nekim človekom to zdi možno in vabljivo. In potem gresta. Naravnost, gor, dol, v ovinke in zožanja, po prečudoviti gladki beli cesti, pa spet serpentine, poškodovano cestišče, prelep razgled, skale na cesti, podrto drevo in hitra cesta… Včasih se topimo od čustev, drugič spet ne čutimo ničesar in nas skupaj drži samo obljuba.

Tudi vero, čeprav je lahko nekaj vseprežemajočega, redko spremljajo močna čustva. Pridejo občasno, nas napolnijo in dajo nov polet, vmes pa je točno in samo to, kar pove že beseda vera. Verjamemo, čeprav ne vidimo, ne čutimo in ne otipamo. Koliko svetnikov je poročalo o verski suši, ki je trajala celo dolga desetletja! In prav vztrajanje v veri, vsemu navkljub, jih dela svetniške.

Hrepenenje po nekom in Nekom, ki bi te res ljubil, je nekaj najglobljega v človeku.

Po kateri poti bodo šli naši otroci?

Po kateri poti bodo šli, koliko bodo pripravljeni vložiti, kolikokrat bodo omagali… ne vemo. Še zase težko jamčimo. Mnogi ljudje v veri ne gredo nikoli naprej, čeprav so že zdavnaj poročeni in mnogi celo življenje iščejo, preskušajo primerne partnerje in skačejo iz ene duhovnosti v drugo. Kajti hrepenenje po nekom in Nekom, ki bi te res ljubil, je nekaj najglobljega v človeku.

Molitev doda vzgoji piko na i

V bistvu se naša starševska naloga po birmi nič ne spremeni. Če se po eni strani iz srca trudimo vztrajati ob človeku, ki smo mu obljubili zvestobo, če delamo vse, da bi nam bilo skupaj lepo, potem podajamo našemu otroku edini zgled, ki ga zares potrebuje na področju ljubezni. In če v življenju, v zaupanju, v molitvi, v čaščenju, v prošnjah in zahvalah upamo klečati pred Njim, tako da nas otroci pri tem vidijo, potem smo jim tudi za vero naredili trdno osnovo. Od tiste točke naprej pa pot ni več naša.