Mama prvoobhajanke: »Ste že kdaj doživeli, da bi vas nekdo od znotraj objel?«

Danes je po mnogih župnijah praznik prvega obhajila. Prvo obhajilo ni močan dogodek samo za otroke, intenzivno ga doživljajo tudi starši. Objavljamo razmišljanje, ki nam ga je po doživetem prazniku poslala mama ene od prvoobhajank.

V nedeljo je bil za našo družino svet dan. Razlogov za to pa je bilo več.

V naši župniji je 25 prvoobhajancev sprejelo prvo sveto obhajilo. Med njimi je bila tudi najina hčerka. Kljub temu da je bila na ravni župnije organizirana duhovna priprava za starše – in smo se na veliko slavje tudi kot družina počasi pripravljali nekaj mesecev – me je dogodek močno zadel. Do srca. Ali še bolje, predramil je mojega duha. Kako velike reči so se odvijale pred mojimi očmi … pa samo v enem dnevu. Posledično se je razblinila tudi moja kronična neprespanost. Čutila sem en sam mir, veselje, povezanost.

Preplet dveh zakramentov

Zelo me je nagovorila misel prijatelja duhovnika, ki je dejal, da je prvo sveto obhajilo duhovno močnejši zakrament kot sveta birma. Pa še res je. Prvo sveto obhajilo zaobjema kar dva zakramenta. Sveto spoved z odrešujočim in zdravilnim darom odpuščanja ter sveto evharistijo – čas za pogovor z Bogom, zahvalo, priprošnjo, čas za izročitev v božje varstvo, čas za spremenjenje in čudeže.

Sprejem tako pomembnih zakramentov za življenje je zame vsekakor dokaz, da najina hčerka odrašča tudi na duhovnem področju. In hkrati dokaz, da naš nebeški Oče že udejanja načrt, spisan za njeno življenje.

Hčerka je doživela notranji Jezusov objem

In tako je v nedeljo med slovesno sveto mašo, polno petja, pomenljivih besed in žarečih obrazov prvič v življenju pod podobo kruha prejela Jezusa. Njeno otroško veselje in pričakovanje ob tej priložnosti je kar sijalo iz nje. Z obraza, njenih gest, njene sproščenosti in razigranosti.

In tega Jezusa je kot novega prijatelja v vsaki celici svojega telesa prinesla tudi vsem nam. Kot mir. Kot vez prijateljstva. Predvsem pa kot blagoslov. In tega je bilo vsekakor čutiti. Čudežno čutiti.

Praznik posebnega prijateljstva

Glede na vrednost, ki smo jo pripisali hčerkinemu slavju, smo po prijetnem kosilu v ožjem krogu sorodnikov popoldne v našo hišo povabili številne sorodnike, prijatelje in sosede. Imeli smo hišo odprtih vrat. Prav vsak je bil dobrodošel.

Dogajali so se čudeži … imela sem pripravljen nagovor … želela sem izraziti vsaj nekaj kratkih besed gostoljubja v našem prenovljenem domu. Pa ni bilo potrebno. Hčerkin novi Prijatelj je poskrbel, da se je tisto, kar sem si v srcu najbolj želela … odvijalo pred mojimi očmi. Vsak gost posebej je zmogel preseči zemeljske, človeške »vozličke« … zadišalo je po odpuščanju … hiša pa je bila vse do večera polna smeha in hvaležnosti, da smo lahko skupaj praznovali tako lep praznik. Na novo stkano prijateljstvo z Jezusom.

Še nekaj misli papeža Frančiška o srečanju z Jezusom

Za konec še nekaj misli papeža Frančiška o srečanju z Jezusom (iz knjige Prvo sveto obhajilo s papežem Frančiškom), ki so me tako nagovorile, da jih želim podeliti z vami:

»Najbolj pomembno in najlepše, kar se nekomu lahko zgodi, je srečati Jezusa: srečati se z Jezusom, ki nas ima rad, ki nas je odrešil, ki je za nas dal življenje. Srečati Jezusa. Hodimo, da bi srečali Jezusa.«

»Lahko se vprašamo: Kdaj bomo srečali Jezusa? … Vsak dan ga srečujemo. … Pri obhajilu, spovedi, v zakramentih … Vse naše življenje je srečevanje z Jezusom: v molitvi, ko gremo k sveti maši, ko delamo dobra dela …, ko mislimo na druge, ko nismo sebični, ko smo ljubeznivi …, v vsem tem srečujemo Jezusa. In prav to je življenje – hodimo, da bi srečali Jezusa.«

In prav to želim hčerki in vsem drugim prvoobhajankam ter prvoobhajancem. Da bi z našo pomočjo znali in zmogli v življenju srečavati Jezusa in hoditi z njim po poti.

Sabina Vidmar

Foto: kath-kirche-kaernten.at