Bogu hvala za staro mamo!

Foto: Shutterstock

V Svetem pismu s(m)o vsi vedno znova le Božje hčere in sinovi. Meni se je vedno zdelo, da bi tudi Bog moral imeti vnukinje in vnuke. Še dobro, da smo mi na Zemlji blagoslovljeni s starimi starši!

Moji so že vsi pokojni, a obisk groba stare mame, ki je bila tudi moja močna vzgojiteljica, me je navdal z mislijo, da je kar malo krivično, da ob vseh starševskih praznikih v marcu nimajo tudi babice in dedki svojega. Meni se zdi, da zaslužijo poklon in priklon, četudi so že v nebesih – težko si predstavljam, da bi ti prisrčni starčki, ki jim je bilo dano starost preživljati v družini in ob vnukih, lahko po smrti sploh bili kje drugje kot v nebesih.

Ob spominu na staro mamo mi v spominu ostajajo njene neštete vzgojne in življenjske lekcije in modrosti. Od skoraj nepotrebnih, kot je »Veš, spodnje hlače je treba vsak dan preobleči«, kar malo tipičnih: »majica mora tudi pri 40 stopinjah pokriti ledvice« pa do vzgoje za skrbno ravnanje z denarjem in varčevanje: »bol je ta pršparan k t’prdelan«. Da sploh ne omenjam neštetih ur pogovorov, zgodb, anekdot in naukov, ki so bili vedno na zalogi. Človek, ki je živel vsaj petkrat dlje kot ti, ima tudi povedati mnogo več. A je prav lahko tudi odličen poslušalec!

Ljubezen ne šteje let in ne postane nagubana, morda le plemenitejša

Danes me vedno znova pri srcu stisne ob misli na mnoge stare starše, ki svoje starosti ne preživijo v krogu družine, ki bi jo lahko bogatili z aromo vsega, kar je v življenju pomembno in ima z vsakim novim letom, ki jim je dano, bolj pridih in obličje večnosti. Kot deklici se mi je vedno zdelo, da bi bilo dobro imeti babico za mamo. Ker kdo ti pa dovoli pojesti pol mase za nudelne, čeprav mora potem narediti novo. Vsak razumen starš bi otroku to preprečil, ker obstaja verjetnost, da te po njej boli želodec. No, vsaj pri nas potem doma nismo smeli povedati, da smo (spet) jedli surovo moko in jajca.

Gotovo niso vsi stari starši takšni, a jaz sem prejela bogato zapuščino ljubezni, v veliki meri pa tudi vere. Vere vase, v človeško dobroto in prihodnost, pa tudi v Boga, ki ga je stara mama na nek svoj način prinašala, kamorkoli je že prišla. Čeprav jo je vera gradila, jo je bolj živela, kot o njej govorila. Ni bila med ženičkami, ki vsak dan hodijo k maši, čeprav se je rožnega venca z leti vse bolj oklepala.

Meni se je vedno zdelo, da niso starši tisti, ki brezpogojno ljubijo, temveč stari starši. Starši so vendar tisti, ki morajo otroka pripraviti tudi na krutost, bolečino in krivico tega sveta, česar otrok še ne razume. Stari starši te naloge nimajo in v modrosti starosti mnogokrat najbolj cenijo (in živijo) prav ljubezen. In to tudi takrat, ko imajo slab dan.

Zaklad, ki ne umre

Ne vem, kdo bi bila danes, če bi mi Bog ne dal stare mame, a meni se zdi, da ta zgarana, vztrajna, pogumna, trmasta in neposredna ženska, ki je sveto cenila delo, še živi v svojih vnukih. Gotovo je med drugim name prenesla ljubezen do šporgeta (štedilnika), ker je njegova toplota tudi meni domača kot kak prijateljski objem, in veselje do kmečkega življenja. Še danes mi srce igra ob pogledu na čudovit obronek zelenja in starega sadnega drevja njene kmetije sredi mesta, kjer je čas brez nje začel teči povsem drugače.

Danes me vedno znova pri srcu stisne ob misli na mnoge stare starše, ki živijo sami. In še bolj ob misli na vse tiste, ki umirajo sami. Ki svoje starosti ne preživijo v krogu družine, ki bi jo lahko bogatili z aromo vsega, kar je v življenju pomembno in ima z vsakim novim letom, ki jim je dano, bolj pridih in obličje večnosti. Da ne bi cenili takšnega zaklada, je gotovo greh.