Ana in Luka Uršič: “Za otroka so največje breme starši, ki ne živijo izpolnjeno.”

Ana in Luka Uršič sta se kot mladoporočenca podala na znamenito romarsko Jakobovo pot (Camino de Santiago). Pred odhodom sta ugotovila, da na to romanje ne bosta odšla sama, ampak da se jima bo pridružil na novo spočet otrok. Po posvetu z ginekologinjo sta se odločila, da vseeno gresta in romanje prilagodita Aninemu novemu stanju ter majhnemu bitjecu pod njenim srcem. Sad poti je tudi pred kratkim izdana knjiga Nosečkin Camino.

Kot mladoporočenca sta se odločila, da se podata na romarsko pot Camino. Kako je prišlo do te ideje?

Luka: Camino je bil v bistvu Anina ideja, jaz na začetku še nisem bil najbolj zainteresiran za to stvar. Vsak dan, tri tedne samo hoja – to se sliši dolgočasno. Sem pa potem že prvi dan ugotovil, da je to čisto nekaj drugega, kot sem si predstavljal. Pot te nagovarja, spreminja, prisiljen si biti sam s sabo. Včasih je tudi zelo naporno, toda spoznavaš, odkrivaš samega sebe … Vsak na svoj način sva bila nagovorjena in še zdaj se mi zdi, da velikokrat črpava iz tega. Prepričan sem, da bi bilo najino življenje drugačno brez takratne poti. Vsekakor sva zelo hvaležna za to izkušnjo. Ko si prisiljen iti iz svoje cone udobja in shajati z minimalnimi življenjskimi potrebščinami, kot romar preizkusiti samega sebe … v takem duhu se potem vedno nekaj lepega rodi. Sem prepričan, da tudi ta knjiga.

Ana: Zame je bil to klic, čisto pravi klic. Nahajala sem se v obdobju velikega iskanja same sebe. Moj športno-pustolovski duh pa je v Caminu videl priložnost, da se spet najdem in prečistim določene svoje izbire. Hrepenenje oziroma stiska je bila tako velika, da sem uspela pregovoriti tudi moža :).

Malo pred odhodom se vama je pridružil tudi nov družinski član. Kako sta to sprejela?

Ana: To sta bili v bistvu dve veliki želji že dobro leto – Camino in zanositev. Ker pa pač življenje vedno preseneča, sta se uresničili istočasno. Idejo o tem, da bom v kratkem zanosila, sem namreč vmes že opustila, zato sva tudi brez zadržkov rezervirala letalske karte in dopust planirala, kot da bova sama. Nato pa se je ravno v času, ko sva že vse rezervirala, zgodil še plusek. Najprej je bil kar šok. Kaj pa zdaj, a zdaj bo pa vse padlo v vodo? Potem pa, po posvetu z ginekologinjo (ko sem ji bolj v hecu povedala, kakšne plane sem imela za poletje) oz. ko sem iz njenih ust zaslišala, da sta hoja in svež zrak v nosečnosti zelo zaželena, sva rekla: “Pa res, saj lahko pot vedno prilagodiva. Pa poizkusiva. Letalo imava, za vse ostalo pa bova sproti videla, kako in kaj.”

Pot te nagovarja, spreminja, prisiljen si biti sam s sabo. Včasih je tudi zelo naporno, toda spoznavaš, odkrivaš samega sebe …

Kako ste fizično prenašali pot? Hormoni, slabosti …?

Ana: To je bil v bistvu moj tretji mesec nosečnosti. Pot in nosečnost sem dobro prenašala. Nosečnosti nikakor nisem dojemala kot ovire, ampak kot izziv. Nekaj utrujenosti in slabosti je bilo, ni pa bilo česa hujšega. Pravzaprav se mi zdaj, ko gledam nazaj, zdi, da sta mi bili najbrž ravno hoja in sveži zrak pri slabosti na koncu v največjo pomoč.

Je bil Camino za vaju romanje ali bolj nek izziv? 

Luka: Takrat nisem veliko razmišljal o tem, zakaj grem, ampak sem se prepustil in to je name tudi dobro vplivalo. Ta vidik, da izpustiš in zgolj prejemaš –  to je bistvo romanja. Ali je to reševanje nekih lastnih stvari, ki te mučijo, ali pa iskanje odnosa z Bogom, to je stvar posameznika. Srečevala sva namreč najrazličnejše ljudi z raznoraznimi romarskimi nameni, izhodišči in mogoče je to iskanje odnosa z Bogom nekoliko stereotipno gledanje. Tisti nagovor, ki si ga prejel, osebno spoznanje, odgovor in pomiritev pa neseš naprej in ti potem pomaga bolje živeti.

Ana:  To, kar naju je naučil Camino in tudi nosečnost, je, da je vedno treba hoditi naprej. Dal nama je tudi zaupanje v to, da kljub temu, da ne gre vse po načrtih, se na koncu vse konča tako, kot se mora. Naučila sva se prepuščati v zaupanju in to se mi zdi, da je ključno in nauk celotnega romanja.

Kako je ta pot vplivala na vajin odnos? 24 ur na dan skupaj, v drugačnih okoliščinah, nimaš se kam umakniti …

Ana: Na najin odnos je pot dobro vplivala, nisva imela nekih večjih “tihih” dnevov. Seveda so kakšni manjši konflikti prišli, zaradi kakšnih pripetljajev, kakšnega pogovora, ki sva ga imela, zaradi utrujenosti … Sicer pa  sva precej hodila tudi v tišini, skupaj, a vsak zase, vedno sva iskala nek stik, ampak tudi ta vidik »biti sam s sabo« je bil na tem romanju za naju oba precej pomemben.

V ospredju je bil ponos na to žensko, ki hodi zraven mene in si upa, ki je premagala marsikaj. Ponos, da sva to izvedla.

Tudi vi, Luka, ste se znašli v novi vlogi, ker ste na pot odšli kot oče. Kako ste vi doživljali to? Vedno je bolj v ospredju, kako se ženska počuti, vendar pa ima tudi oče svojo zgodbo, svoje doživljanje … 

Luka: Vsekakor gre v prvi fazi za skrb, da bo ženi dobro. Da sem recimo čisto fizično, ko je na primer primanjkovalo vode, skušal njej nuditi tisto, kar sva imela … Po drugi strani se dobro spomnim, da sem ji bil mnogokrat v oporo, ko je prišel trenutek strahu, dvoma ali nemoči – takrat sem bil tam zanjo, miren in potrpežljiv – in sva šla naprej, skupaj. Drugače pa je bil v ospredju ponos na to žensko, ki hodi zraven mene in si upa, ki je premagala marsikaj. Ponos, da sva to izvedla. Kot moški sem v njeni nosečnosti spoznal, da je ženska velika in sposobna, da včasih potrebuje oporo, zavetje odnosa in trenutek miru; in to je bilo bistvo hoje skupaj, ob noseči ženi, vsaj zame. Na koncu sem ji bil hvaležen za to izkušnjo, ker sam se ne bi spravil na to pot.

Bosta še kdaj šla na Camino?

Ana: Jaz takoj ponovim :).

Luka: Najbrž, vsekakor pa morava najprej počakati, da otroci zrastejo …

Sad tega romanja je bila tudi vaša knjiga Nosečkin Camino. Je pa trajalo kar nekaj let, preden ste jo napisali. V njej zelo iskreno opišete svoja doživljanja, istočasno pa je napisana kot priročnik za žensko, ki je prvič noseča. Ste imeli že takrat, ko ste sli, v glavi idejo, da napišete knjigo, ali se je to pozneje rodilo?

Ana: Zamisel za knjigo je padla povsem spontano, nekje na sredi najine poti, ko sem hodila noseča po poti.  Zdaj, ko gledam nazaj, mi je jasno, da je bil to glas Svetega Duha: “Ana, napiši knjigo z naslovom Nosečkin Camino.” Tisti trenutek, avgusta leta 2016, sem imela praktično vse: naslov in idejo o vsebini knjige. Potem je to stalo do leta 2018, ko sem zanosila drugič in zbrala pogum, da sem začela idejo prelivati na papir.

Šele takrat sem izbrala tudi stil knjige, ki pa je svojo končno obliko dobil šele povsem na koncu. Od spočetja do rojstva knjige je namreč minilo kar 6 let in 9 mesecev, pri čemer sem prvo polovico napisala leta 2018, drugo polovico pa leta 2022, ko sem zanosila tretjič. Vmes sem z dvema majhnima otrokoma doma namreč že obupala in idejo označila za misijo nemogoče, pa tudi sicer bi to knjigo ne-noseča težko pisala. Lansko leto pa se je nato vse poklopilo oz. je šlo le za vprašanje ’ali zdaj ali nikoli’. In sem rekla: »Zdaj!«

V današnji družbi je čisto preveč navlake. Minimalističen pogled, usmerjen proč od potrošniške miselnosti, k čemur stremimo tudi kot družina, je zato prav osvobajajoč.

Ste trikrat mama. V Nosečkinem Caminu vidimo predvsem občutke v vaši prvi nosečnosti. Kako se je vaše materinstvo, dojemanje nosečnosti razvijalo do danes, skozi drugega, tretjega otroka?

Ana: Prva nosečnost je bila pri meni precej dramatična, naslednji dve pa bistveno manj. Če bi opisovala drugo in tretjo nosečnost bi bila zgodba precej bolj suhoparna in dolgočasna. 🙂 Sem pa vedno vsako nosečnost dojemala zase, ni to copy paste, vsaka je svoj svet. Tudi odnos do nje je vedno drugačen, vsekakor pa bolj umirjen, saj veš, kaj približno pričakovati in kako tečejo stvari.

Je ta knjiga pot vašega samouresničevanja?

Ana: Ja, tudi. Zadnja leta sem se sicer zavestno v polnosti predala vlogi materinstva, ker si želim biti prisotna ob otrocih, sploh prva tri leta njihovega življenja. Je pa to gotovo le ena izmed mojih vlog, nisem samo mama. Zelo me nagovarja misel, da je za otroka največje breme starš, ki ne živi izpolnjeno. Knjigo Nosečkin Camino bi zato lahko označila za del te moje druge plati, ki sem jo v tem obdobju peljala vzporedno, v smislu ustvarjanja še nečesa drugega, kot ženska, ki ima svoje strasti in hobije.

Zadnja leta sem se zavestno predala vlogi materinstva, ker si želim biti prisotna ob otrocih, sploh prva tri leta njihovega življenja. Je pa to gotovo le ena izmed mojih vlog, nisem samo mama.

V knjigi ste dobro opisali neke potrošniške modne muhe in pričakovanja, ki so povezana z nosečnostjo in tudi kasneje z materinstvom, partnerskim odnosom … Si ženske po nepotrebnem otežujemo stvari?

Ana: Vsekakor. Za to, da si mama (in žena), ne potrebuješ veliko, dovolj je, da si, prisotna tukaj in zdaj in je to to. V današnji družbi je čisto preveč navlake. Minimalističen pogled, usmerjen proč od potrošniške miselnosti, k čemur stremimo tudi kot družina, je zato prav osvobajajoč.

Kakšno je vajino vodilo pri vzgoji otrok? Enega, z minimalističnim pristopom, sta že omenila.

Ana: Trudiva se vzgajati na sočuten način.

Luka: Skušava vzgajati z nekim razumevanjem. Da se prepozna, kaj se trenutno pri otroku dogaja, da se omogoči otroku, da razvija svoje talente, da mu dovoliš, da je to, kar je, da mu pri tem pomagaš. Večkrat slišimo, da je treba otroka usmerjati. To ni tako preprosto, saj lahko nevede usmerjamo glede na lastne želje in prioritete ter s tem otroka povozimo. Raje bi rekel, da mu je treba pomagati oziroma mu nuditi atmosfero, v kateri se lahko razvije, treba je biti z njim. Ni lahko, ne uspe vedno, ampak to je najino vodilo.

Anino knjigo Nosečkin Camino lahko kupite tudi v naši SPLETNI KNJIGARNI.

Kako ohranjata dober zakon ob vseh otrocih in obveznostih?

Ana: Trenutno imamo pri hiši dojenčka, tako da se čas za naju zreducira bolj kot ne na večerne ure. Vsak večer si skušava vzeti čas samo za naju, za pogovor, nežnosti, molitev, vsaj malo.

Luka: Ta večerna ura nama najbolj pomaga. Je pa treba povezanost ohranjati in negovati tudi čez dan (SMS-i, male pozornosti, kava v miru …) Nikakor ni sama po sebi umevna, to je vsakodnevna odločitev, da si ti tam za drugega. Vsak odnos je odločitev, ni nobene čarovnije, če se ne odločiš, če je vse malo fluidno, potem počasi nekam odplavaš in vedno težje prideš nazaj. Treba je veliko vložiti, ampak tudi veliko dobiš.

 

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja