Ali skupaj preživiva dovolj časa?

Einstein je svoje relativnostno teorijo zagovarjal z dejstvom, da je dolžina ene minute odvisna od tega, na kateri strani straniščnih vrat stojiš. Nekaj podobnega velja tudi za naše odnose.

Razvoj tehnologij in vstop v infomacijsko dovršen svet je dodobra spremenil tempo naših življenj. Dosegljivost na vsakem koraku in za vsako ceno sta posameznika postavila v nezavidljiv položaj. Dan ima še vedno 24 ur kot pred 2000 leti, a odgovornosti je iz dneva v dan več.

Dan ima še vedno 24 ur kot pred 2000 leti, a odgovornosti je iz dneva v dan več.

Tako je posameznik razpet med študijem ali službo, širšo in ožjo družino, športnimi in družabnimi aktivnosti, času, ki ga nameni za pomoč drugim in ostalim opravilom, ki jih zahteva moderni način življenja.

In potem pride zaljubljenost. Takrat se življenje ustavi; prioritete se zamenjajo in vse se podredi iskanju bližine in odnosa. A kaj hitro ugotovimo, da okolica od nas zahteva več, kot smo v tistem trenutku pripravljeni dati. Situacija je še težja za mlade pare, ki nimajo svojih stanovanj in avtomobilov. Mnogo parov se znajde v nezavidljivem položaju in so zelo hitro soočeni z vprašanji lastne vrednosti in prioritet.

Mnogi se tako sprašujejo:

• Ali me ima sploh rad/a, saj nikoli nima časa zame?
• Ali ima sploh smisel nadaljevati zvezo, če se ne zmoreva uskladiti?
• Ali res nima časa ali ga nima samo zame?
• Ali skupaj preživiva dovolj časa?
• Če bi skupaj preživela več časa, bi zagotovo imela manj problemov.

In potem pride zaljubljenost. Takrat se življenje ustavi; prioritete se zamenjajo in vse se podredi iskanju bližine in odnosa.

Čas je zelo relativna stvar. To seveda pomeni, da enoznačnih odgovorov na zgoraj našteta vprašanja seveda ni. Vsak par je soočen, da išče v odnosu svojo pot.

Kaj mi zares sporoča?

Če pogledamo od blizu, kaj nam sporoča oseba, ki se srečuje z zgornjimi vprašanji, lahko hitro pridemo do spoznanja, da količina časa, ki ga preživiva skupaj, ne bi smela biti rdeča nit pogovora. Morda se zdi, da bi z večjo količino preživetega časa res lahko živela bolj kvalitetno, a kaj hitro se med partnerjema lahko zatakne pri interpretaciji, kaj za vsakega izmed njiju predstavlja »več časa«. S tem da sploh ne vemo, če bo le ta rešitev prinesla želene rezultate.

Zato je potrebno svoje mišljenje in pogovor usmeriti v veliko bolj pomemben občutek. Občutek, ki ga ima partner ob tem, ko njegov bližnji odhaja in ko se zopet snideta.

Partnerja v trdnem odnosu, ki temelji na zaupanju in iskrenosti, čas, ki ga preživita narazen, porabita vsak zase. Vsi namreč vemo, da je potreba po notranjem miru za naše življenju zelo pomembna. To je zanju sproščen čas, saj se zavedata, da bo partner prišel nazaj, da se vmes ne bo zgodilo nepričakovano, in verjameta, da se bosta potrudila, da se čim prej spet srečata, saj vesta, da sta si pomembna. V tem primeru čas, ki ga partnerja preživita narazen, le krepi odnos in vanj dolgoročno vnaša trdnost.

Zaupanje predstavlja tisto ločnico, na kateri partnerja lahko zgradita svoj odnos ali pa ga izgubita.

V nasprotnem primeru, ko se zveza gradi ali je na preizkušnji, je ta čas prežet z mnogimi vprašanji, ki posameznika puščajo v negotovosti in tesnobi. Ta občutja se nabirajo, vse dokler se partner ne vrne. Prva stvari, ki jo doživi, ko se srečata, pa je seveda s čustvi nabito vprašanje: »Kje pa si spet bil/a toliko časa?« Tako se partnerja zavrtita v krogu ujeta med željo po pripadnosti in strahom pred zavrženostjo.

V vsaki partnerski zvezi je pomembno, da partnerja drug drugemu namenita dovolj časa. Nekateri pari tega časa potrebujejo več, drugi spet manj. Pomembno pa je, da si partnerja v svojem odnosu zagotovita prostor, ki je dovolj varen in v vsakem vzbuja dovolj zaupanja. To zaupanje predstavlja tisto ločnico, na kateri partnerja lahko zgradita svoj odnos ali pa ga izgubita.

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družine (ŠRCD).