Kaj imata skupnega oče in direktor podjetja?

»Riba smrdi pri glavi.« Nekateri so rojeni za voditelje, drugi se v vlogi znajdejo popolnoma naključno. A vsak je poklican k odgovornosti in zavedanju svoje vloge v življenju tistih, ki mu sledijo. 

Podjetja so z večjo pozornostjo do poslovnega ozračja naredila korak naprej k razumevanju pomena dinamike poslovnih odnosov tako znotraj zaposlenih na vodoravni kot vertikalni ravni. Tako so se izoblikovali tudi novi termini za podjetja, ki svojo tržno ceno merijo tudi v prijaznosti podjetja do zaposlenih. V zadnjem času tako lahko slišimo za družinam prijazna podjetja ali pa za socialno podjetništvo.

Z razvojem psihologije in odmikom od freudovskega dojemanja posameznika se je odprlo novo polje, ki v ospredje postavlja odnos. Zelo kmalu so tudi v poslovnem svetu ugotovili, da dobri odnosi vodijo v večjo produktivnost in s tem v večjo prodajo in večji zaslužek. Nemško – ameriška študija uspešnosti podjetji, ki jo je izvedel Future Work Institute, je tako ugotovila, da lahko pozitivno ozračje v podjetju zviša produktivnost zaposlenih celo za 10%. Tako so podjetja začela oponašati dinamiko osnovne človeške celice – družino in na njihovih principih graditi svoje poslovno okolje. Vsako podjetje potrebuje nekoga, ki odloča, lahko gre za več ljudi, če ima podjetje drugačno strukturo, toda za dober poslovni rezultat podjetje potrebuje glavo. Toda kakšne lastnosti mora imeti vodja podjetja, da bo podjetje poslovno uspešno? Anselm Grun v svoji knjigi »Vodimo ljudi – prebujamo življenja« izpostavlja naslednje:

Jasnost

Tisti, ki vodi, mora biti jasen v svojih navodilih, tako da bodo ljudje v podjetju vedeli, kaj se od njih pričakuje in na kakšen način si želi, da podjetje deluje.

Skromnost

Tisti, ki vodi, se mora zavedati, da podjetje ne služi njegovim osebnim ciljem, ampak zasleduje poslanstvo, s katerim omogoča dostojno življenje svojim sodelavcem in s svojo uspešnostjo tudi pomaga tistim v družbi, ki so se znašli v osebnih stiskah.

Ponižnost

Tisti, ki vodi, se ne sme postavljati nad svoje zaposlene in s svojim položajem zadovoljevati svoje potrebe po moči in vladanju. Zavedati se mora, da je le en del večje zgodbe, ki skupaj sestavlja zgodbo o uspehu, in da je vsak posameznik zaslužen za skupni uspeh.

Umirjenost

Tisti, ki vodi, mora biti pomirjen s seboj. Poznati mora svoje kreposti in slabosti ter ne sme dovoliti, da ga osebna stiska pripravi do tega, da na nerazumen način posega v dostojanstvo svojih zaposlenih.

Odgovornost

Tisti, ki vodi, mora biti odgovoren, saj z velikimi pravicami pride tudi velika odgovornost. Stati mora za svojimi odločitvami in v primeru neuspeha sprejeti posledice teh odločitev.

Pravičnost

Tisti, ki vodi, mora delovati v skladu s pravičnostjo. Poznati in prepoznati mora krivico in se z vsakim dnem truditi ustvarjati ozračje, ki bo nagrajevalo dobre sodelavce in opozarjalo na napake.

Skrbnost

Tisti, ki vodi, mora biti pozoren na svoje zaposlene. Spoznati mora njihove navade, načine izražanja in delovanja, saj bo le tako v njih pridobil zaveznike za skupno uspešno delovanje podjetja.

Uspešnost podjetja je odvisna od ljudi, ki podjetje vodijo, ki spremljajo trg, so pripravljeni na prevzemanje tveganj, jim je pomemben ugled podjetja v svetu in nad vse cenijo svoje zaposlene in jim to dajejo tudi dnevno vedeti. Vsaka uspešna zgodba slovenskih podjetij ima svoje korenine v zdravi strukturi vodstva. Za dober primer uspešne prakse lahko vzamemo dolenjsko podjetje Krka, ki vsako leto upokojencem podjetja ob novem letu ob voščilu izplačuje tudi božičnico. In takšnih zgodb v Sloveniji ni malo, je pa res, da se o njih premalo govori.

Zgodba, spisana za podjetja, je le preslikava neke druge zgodbe, ki se dogaja med štirimi stenami. Bilanca poslovanja slovenskih družin je v mnogih primerih zelo slaba. Odsotni očetje in mladi, ki nimajo pravih vzornikov in tavajo v iskanju nekoga, ki bo skrben, pravičen, odgovoren, ponižen, umirjen, skromen in vreden besede »oče«. Nekoga, ki bo v njih prepoznal potencial in ga izkoristil do mere, da bo v obeh sijalo le najboljše. Na žalost v svojem delu opažam, da nam manjka ne le poslovna, ampak tudi družinska etika.

Morda pa je največja lastnost vseh, ki so postavljeni v vlogo, da vodijo druge, da sebi priznajo, da sami vsega ne zmorejo in da potrebujejo okoli sebe ljudi – skupnost, ki jim bo pomagala pri njihovem poslanstvu.

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).