Tako kot ljudje pravimo, da prave prijatelje spoznamo šele takrat, ko smo v težavah, tako bi lahko rekli, da ljudje sami sebe zares spoznamo šele takrat, ko se v vsej svoji ranljivosti odpremo sočloveku.
Pred davnimi časi je živel mlad fant. Za svoja leta postaven in močan, le do dela mu ni bilo. Vsi so mu vedno govorili, da s takšnimi rokami lahko opravi veliko delo za celotno družino in tako se je večkrat znašel pri opravljanju težkih opravil. Nekega dne, ko se je ves izčrpan zvečer vrnil domov, se mu je posvetilo: »Če si poškodujem roko, mi zagotovo ne bo več potrebno opravljati vseh teh težkih opravil.« In res zgodilo se je tako – ostal je brez roke. Od tega dne dalje je bil oproščen vsega dela.
Ne dolgo nazaj sem se zapletel v pogovor z mladim parom. Klepetali smo o različnih stvareh, a eden izmed stavkov je še dolgo v večer odzvanjal v meni. V nekem trenutku je moški rekel svoji sopotnici, da bi imel veliko manj problemov, če bi ostal samski. Če odmislimo burni odziv njegove sopotnice na očitno provokacijo, bi se s tem stavkom celo lahko strinjal.
V skupnosti so ljudje drug drugemu ogledalo in skupnost je tista, ki posamezniku omogoča, da osebnostno raste.
Skupnost je od vedno ljudem služila kot preživitveni mehanizem. Prvi ljudje so imeli več uspeha pri lovu, če so lovili v skupini, skupaj so se lažje branili in skupaj so lažje ustvarjali pogoje za boljše bivanje. Skupaj so lahko ustvarili presežek in s tem razvoj, ki nas je popeljal vse do današnje informacijske revolucije. O temu je že veliko napisanega, a izpostavil bi še dodatno dimenzijo skupnosti, ki očem na prvi pogled ostaja skrita. V skupnosti so ljudje drug drugemu ogledalo in skupnost je tista, ki posamezniku omogoča, da osebnostno raste. V tisočletjih razvoja se je veliko človeških navad spremenilo, a skupnost še vedno opravlja vse svoje funkcije.
Človek, ki se v svojem čustvenem svetu giblje sam, se resnično sooča z manj preprekami in mu je marsikatero negodovanje prikrajšano. V samoti ni kompromisov, ni odrekanj in ni napak. Kar storiš sam, je zadostno, in ker vse stvari delaš iz sebe – za sebe, seveda zaradi tega tudi nimaš problemov. Potem pa bodimo vsi raje sami – bi lahko rekli. A na žalost je to le ena plat medalje.
Čas je tekel in fant se je zaljubil v čudovito mlado dekle. Dnevi so minevali hitro; minila je poroka, otroci so odrasli v može in na stara leta je ta, zdaj že postaran, mož zaupal svoji ženi: »Od vseh stvari na svetu najbolj obžalujem dan, ko sem izgubil svojo roko. Ne mine trenutek, ko ne razmišljam o tem, kako bi bilo čutiti toplino tvojih dlani na mojih in kako bi bilo ponosno dvigniti svojega sina proti nebu v zahvalo za vse, kar mi je bilo v življenju darovano.«
To, kar sem, postane kristalno jasno šele takrat, ko to ob meni čutijo tvoji bližnji.
Bližnji predstavljajo ogledalo naše duše. To, kar sem, postane kristalno jasno šele takrat, ko to ob meni čutijo tvoji bližnji. Živeti skupaj in vztrajati v zvezi ni lahka naloga in od vsakega partnerja zahteva soočenje s samim seboj. A zakaj bi se tega bali? Ko enkrat odnos preseže prva nesoglasja in partnerja zaživita v slogi, sta nagrajena z največjim darom, ki si ga lahko podelita – darom zvestobe in brezpogojne ljubezni.
Za najboljše stvari v življenju, je potrebno najprej mnogo potrpeti. Življenje ne izbira bližnjic in ne nagrajuje tistih, ki najhitreje prispejo do cilja. Vsaka naša slabost lahko z leti postane naše največje bogastvo in naši največji strahovi, če se z njimi soočimo, so edini, ki nam lahko pomagajo na poti k sreči.
Ne dovolimo si, da bi bili zavoljo lastnih omejitev prikrajšani za čudesa sveta, ki so nam bila ob rojstvu podarjena. Vsak, ki si želi spoznati sebe, mora imeti dovolj odprto srce, da v njem najde prostor tudi za sočloveka.
Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).