Ali res znam in zmorem zaupati?

V teh dneh minevata dve leti od verjetno največjega uspeha slovenskega rokometa v zgodovini. V tisti neverjetni tekmi pariškega derbija je naša reprezentanca v izjemni končnici premagala reprezentanco Hrvaške in svetovno prvenstvo končala na zares odličnem tretjem mestu. Tekma je bila odličen primer moškega zaupanja in upanja, ki ga lahko ponudi športni dogodek.

Šport piše neverjetne zgodbe. Tiste noči je rokomet napisal eno izmed najlepših športnih pravljic, kar si jih lahko zamislim. Noč, ki je sledila uspehu, je bila zame slabo prespana, saj je bilo res prijetno iskati različne komentarje, posnetke, mnenja, ki so podoživljali ta »mini športni čudež«.

A hkrati je bilo za pomanjkanje spanca v tej noči krivo tudi dejstvo, da se je zame pričelo povsem novo obdobje upanja in zaupanja. Obdobje, ki je imelo svoj začetek v ljubljanski porodnišnici, kjer se je naslednjega dne rodila hči. A to je bil vse prej kot običajen porod, saj se je zgodil več kot tri mesece prezgodaj. Imeti moč zaupati in obenem upati na najboljši možni zaključek, je tega dne zame dobilo povsem nov pomen.

Zaupati v Božji načrt

Hote in nehote se ob začetku te preizkušnje nisem mogel sprijazniti s tem, da Bog že ve, kaj dela in da naj le zaupam poti, po kateri me vodi. Kako naj to storim, če ne poznam cilja? Če ne vem kakšne preizkušnje čakajo hči, ženo, sina in mene na tej poti? In predvsem, kako naj zaupam Njegovemu načrtu, če pa je popolnoma v nasprotju z mojim?

Nikakor ne morem reči, da sem Bogu vedno zaupal, daleč od tega. Če preštejem vse trenutke strahu, obupa, zaskrbljenosti in negotovosti, v katerih sem izgubil zaupanje v Božji načrt, je bilo teh vsaj toliko, kot tistih, kjer sem z radostjo sprejemal hčerin napredek.

Ob tem sem jasno spoznal, kako lahko ob slabih novicah izgubim zaupanje v Božji načrt, ob dobrih pa z veseljem prepoznam Njegovo voljo. In ta šibkost vere, je eden izmed naukov, ki mi jih je Bog na zelo domiseln način dal spoznati. Je bila preizkušnja del Božjega načrta? Odgovor je jasen, Bog moje zaupanje vanj preizkuša takrat, ko to najmanj pričakujem. In kako se odzivam?

Zaupati ženi

Vsaka preizkušnja v zakonu je zame obenem preizkušnja poročne obljube. Ko je v zakon prišla preizkušnja, ki je vključevala zdravje otrok, je najina poročna obljuba še toliko bolj prišla na plano.

Izkušnja, ko sem svojo največjo dragocenost z zaupanjem predal v oskrbo in nego drugim pa me je naučila predvsem, da je včasih zaupanje edino, kar mi ostane. Težko si predstavljam, kaj vse je morala prestati žena, ko se je večkrat na dan iz svoje sobe spuščala do oddelka intenzivne nege. Nikoli ne bom poznal vseh misli, ki so ji šle po glavi, ker ni vedela, kakšne novice jo bodo pričakale ob prihodu do inkubatorja. In potem je poslušala še vsa moja vprašanja, nasvete, mnenja itd., vse v želji, da bi ji lahko kako pomagal.

Kolikokrat sem pomislil, ali bo zdravnike res vprašala vse kar me (naju) zanima, ali mi bo res povedala vse, kar je opazila ob inkubatorju, ali bo …? Predvsem pa sem imel velike težave s tem, da sem zaupal v ženin optimizem, pozitivno naravnanost, v njeno prepoznavanje dobrega v vsem, kar se dogaja. Vanjo sem včasih podvomil ravno v dejanjih, pri katerih se je najbolj trudila zame.

V vsem tem pa sem spoznal eno zares pomembno dejstvo, in sicer, da je vse, kar potrebujem, zavedanje, da je žena ob hčeri to, kar ji je bilo namenjeno biti – mama. Ob tem sem začel zaupati, da bo svojo materinsko vlogo izpolnila v celoti, četudi samo ob inkubatorju; z dotikom, molitvijo in predanostjo.

Zaupati zdravnikom

Ko je najina hči življenje pričela z bivanjem v inkubatorju na intenzivni negi, z množico naprav in sistemov za podporo življenju, sem vedel, da še precej časa ne bo odvisna od najine oskrbe. Takrat je bil čas, da zanjo poskrbijo drugi, tisti, ki so za to bolj usposobljeni in predvsem bolje pripravljeni. Sprva sem ob stopanju po hodnikih intenzivne nege zares težko zaupal, da je za hči poskrbljeno v najboljši možni meri. Kako naj zaupam, ko pa marsičesa, kar mi pravijo, sploh ne razumem? Po rojstvu bi za otroka moral poskrbeti jaz, ne pa skupina strokovnjakov …

V enem izmed kasnejših pogovorov sem nekomu dejal, da je spremljanje otroka v inkubatorju izjemna milost. Takrat mi ni preostalo drugega, kot da sem zaupal zdravnikom in sestram, da bodo zanjo naredili vse, kar je v njihovi moči. S časom, ko sem spoznal rutino, delo, postopke in vse ostalo, kar je spremljalo življenje hčere na intenzivni negi pa je to zaupanje dobilo dodatno potrditev. Toliko predanosti, požrtvovalnega dela, skrbi, čuta za sočloveka, kot ga premorejo zaposleni na tem oddelku, bi težko našel še kje drugje.

Zaupati otrokom

Kot starš sem se večkrat vprašal, kdaj je primeren čas, da pričnem svojemu otroku zaupati in kako mi bo on to zaupanje povrnil. Nenadno rojstvo mlajše sestrice je pri takrat triletnem sinu povzročilo pravo navdušenje. Ravno nasprotno ga dejstvo, da mamice nekaj časa ne bo domov, ni posebej vznemirilo.

Zaupanja ni mogoče načrtovati ali izsiliti, zaupanje nikoli ni samoumevno.Takrat me je sin nevede naučil, da ne morem načrtovati, kdaj in kako mu bom pričel »na veliko« zaupati. Zaupal sem mu tam, kjer sem se zanj najbolj bal – da bo odsotnost mame dobro prenesel. Zaupal sem mu tam, kjer je mene zaupanje najbolj bolelo – da bo svoj čas, ki je namenjen najinemu druženju brez težav preživel z babico in dedkom.

Bogu hvala za zaupanje

Zaupanja ni mogoče načrtovati, zaupanja ni mogoče izsiliti, zaupanje nikoli ni samoumevno. Hvaležen sem, da me Bog vedno čaka, da mu zaupno sledim po poti, ki jo ima pripravljeno zame in za našo družino. Še vedno mu kdaj ne zaupam, a se trudim verjeti v najboljši možni cilj poti.

Zaupati ženi je zame najlepša možna izkušnja zakonskega življenja. Včasih potrebujem le več časa in truda, da ji lahko zaupanje pokažem in ga tudi odkrito živim v zakonu.

Zaupati otroku je zame dejanje ponosa. Čeprav včasih prav po otroško to zaupanje izkoristijo v svoj prid, se zavedam, da sem jim sam prvi vzgled zaupanja. Kakor jaz zaupam njim, upam, da bodo oni vedno zaupali meni.

Zaupati ljudem, ki mi jih preizkušnje pripeljejo naproti, zame nikoli ni lahko, še posebno če ljudi pred tem ne poznam. Izkušnja, ko sem svojo največjo dragocenost z zaupanjem predal v oskrbo in nego drugim pa me je naučila predvsem, da je včasih zaupanje edino, kar mi ostane.

Foto: raisingchildren.net