A tako siva boš hodila okoli?

Foto: Shutterstock

Ženska z dolgimi lasmi, ki ji lesketajoče vihrajo okoli glave, izgleda zelo privlačna. Simbolizira zdravje, zadovoljstvo in podzavestno tudi seksualnost. Toda po naravi vsi lasje enkrat izgubijo svoj lesk in barvo.

Moji lasje so začeli siveti kar zgodaj. Še niti sredi tridesetih let svojega življenja nisem, pa je v njih že toliko srebra, da ga ni več moč skriti. Prvi nebodijihtreba so se mi pojavili že okoli 25. leta in od takrat sem več let od bližnjih in manj bližnjih poslušala, kako se nositi sivih las malodane ne spodobi: »Saj si ja še mlada, pa ne moreš hoditi okoli s sivimi lasmi.«

In tako sem se enkrat naveličala poslušati o »groznih sivih laseh« in neurejenosti, ki naj bi jo izžarevala ter sem si pred tremi leti prvič v življenju pobarvala lase. Ko sem se po frizerskem tretmaju pogledala v ogledalu, je bil občutek, kot da sem se prerodila in je ves svet spet moj. Odtlej sem znova lahko nosila lase, spete v čop spete lase in nihče mi ni govoril o tem, da sem precej siva za svoja leta.

Občutek, da sem lepa, ker imam lase barve, kot sem jih imela v mladosti, je imel seveda kratek rok trajanja. Lasje neprestano rastejo in že po štirinajstih dneh sem lahko opazila milimetrski prirast las.

Od tega trenutka sem veliko več kot v svojo celostno podobo zrla v ta prirast in se spraševala, ali je še sprejemljiv ali ne. Z njim so se kmalu začeli ukvarjati tudi drugi in me preganjati, da se bo treba spet barvati. Z večino žensk, ki si tudi barvajo lase, sem lahko delila mnenje, da se zaradi tega prirasta počutijo »prav grozne«, ne lepe.

Moji misli so bile preokupirane s tem prirastkom. Želela sem se znova videti zadovoljno in lepo, s pobarvanimi lasmi. A ko se je večkrat ponovilo na eni strani zadovoljstvo zaradi barvanja in na drugi strani nezadovoljstvo in izguba celostne predstave o sebi, sem spoznala, da ta pot iskanja osebne sreče ne bo prava. Gotovo si svojega razpoloženja ne želim naslednjih nekaj desetletij ob že tako dinamičnem čustvovanju bremeniti še s slabimi občutki, ker se spet vidi sivina mojih las.

Preganjati me je začel nemir, kljub temu da sem se lepo skladala z lepotnimi/seksualnimi stereotipi današnje družbe. Kdaj ima ženska imeti pravico sivino v laseh? Je to šele enkrat po 70. letu starosti? Ko sem pomislila, da si bom (če bo vse po sreči) še skoraj 40 let mazala lase s to kemijo, ki gotovo prehaja tudi v telo, je v meni padla odločitev.

Ko se je večkrat ponovilo na eni strani zadovoljstvo zaradi barvanja in na drugi strani nezadovoljstvo in izguba celostne predstave o sebi, sem spoznala, da ta pot iskanja osebne sreče ne bo prava.

Frizerka mi je sicer vedno znova prijazno razložila, da ni nobenih zdravstvenih posledic in da je normalno, če me lasišče malo peče. Ženske smo v današnjem svetu pripravljene zaradi družbenega pritiska in ustvarjenih lepotnih idealov mnogo potrpeti ali kot pravi pregovor: »Za lepoto se potrpi«. Toda eno je malo potrpeti, ko te med česanjem las malo pocuka, in drugo, ko te dobro uro lasišče malo peče in srbi, ko vdihavaš vonj, ki ti draži nosnice in se ti zdi, da težko prihajaš do kisika.

Opazila sem tudi, da se je z barvanjem struktura mojih las bistveno spremenila. Prej gladek las je sedaj postal trd in »hrapav«. Ob pogledu v ogledalo se mi je zazdelo, da gledam bolj slamo na glavi kot pa lase.

Seveda se tudi za takšne lase hitro najde rešitev; uporabiti je potrebno balzam za barvane lase. Tega izdelka do barvanja las nisem potrebovala. Stvari so mi začele vedno bolj smrdeti. Torej ne samo, da daš celo premoženje pri frizerju, pač pa moraš osebno kozmetiko dopolniti še s kupom izdelkov, ki ti bodo pomagali, da bodo lasje spet VIDETI sijoči in zdravi.

Moj prvi korak izstopa iz »kroga barvanja« je bil pogovor z možem, ki je tudi že zelo siv ali kot za moške radi rečejo: »šarmanten«. Za ženske pa na družbeni ravni velja, da so ob isti sivini stare!

Od moža sem želela  slišati, ali sem zanj še lepa, če dam »sivini« prostor, da se razvije. Iskreno povedano, bilo mu je čudno, da ga o tem sploh sprašujem. On mojih las niti ne opazi. Bila sem začudena, kako je to mogoče, če pa se jaz toliko ukvarjam s tem.

Po njegovem odzivu sem končno lahko sprejela odločitev, da bom svoje zadovoljstvo spet začela graditi na nečem bolj pomembnem, kot je barva las. Končno sem spet začutila mir.

Sedaj se ob srečanjih z ljudmi samo nasmehnem njihovim pripombam o mojih sivih laseh, ki jih ne skrivam več. Brez zadržkov tudi druge zdaj spodbudim k naravni izbiri. Lepota ni samo v barvi, sem spoznala. Moja želja in hrepenenje po biti zares lepa je sedaj stopilo na pot osvoboditve, ne želim se skrivati za nadomestki. Lahko pa se seveda tudi motim  …