Verouk, ki rojeva vero, se začne z odnosom

Foto: Canva

Starši in kateheti se vse bolj sprašujemo, ali sedanja (klasična) oblika verouka rojeva sadove: znanje, vero, navdušenje, veselje, pripadnost … Sama ugotavljam, da temu ni tako. Z učbeniki, delovnimi zvezki, testi in ocenjevanjem ter učilnicami, ki močno spominjajo na šolske klopi – to preprosto ni mogoče.

Ali ima verouk sploh smisel?

To se sprašujemo vsi, tako starši veroučencev kot kateheti. Do nedavnega sem bila v vlogi obojega, zdaj sem le še katehistinja. Ker ljubim mladost in mladino, sem za svoje »bojno polje« izbrala sedme in osme razrede – torej ravno v obdobju, ko se otroška, spontana odprtost za vero umakne in naredi prostor bolj intelektualnemu, razumskemu pristopu. Če otrokom v tem obdobju ne ponudimo konkretnih tematik, tudi težjih, jih preprosto ne moremo zadovoljiti. In tako jih bo večina zamahnila z roko in si mislila svoje: »Verouk je kr’ neki, brez veze je. Koga to sploh zanima? Itak nas starši silijo, da smo tu.«

Pa vendar so tu. In to je zame velika priložnost, da spremenim obvezo ali celo prisilo v prijetno izkušnjo, ki nas bo povezala in bo mladim pustila okus po lepem, dobrem – po Bogu.

Kaj lahko storim?

Katehet je poučevalec, pričevalec in mistagog (tisti, ki uvaja v skrivnosti vere). Vendar da bi lahko poučevali, potrebujemo disciplino; če ni zaupanja, ne moremo pričevati; brez spoštovanja pa ne moremo uvajati v skrivnosti naše vere.

Torej, katera nit je tista, ki bo vse povezala v eno? To je odnos. Če otrokom ne omogočimo najprej pristnega odnosa, se ne ustavimo, jim ne prisluhnemo, jih ne razumemo – je veroučna učilnica le še en program za nalaganje informacij v že tako prenatrpane glave. In tega si res ne želimo.

Samo pristen odnos in iskreno zanimanje zanje vodita v zaupanje in tako lahko veroučilnica postane kraj pristnega srečevanja, iskrenosti in rasti. Na lažeh, skrivanju in nenaslovljenih stiskah se ne more zgoditi nič dobrega. Še manj pa se pod grožnjami ocenjevanja more zgoditi pristna vera ali ljubezen do Boga.

Če otrokom ne omogočimo najprej pristnega odnosa, se ne ustavimo, jim ne prisluhnemo, jih ne razumemo – je veroučna učilnica le še en program za nalaganje informacij v že tako prenatrpane glave.

Ali je res vse »kr neki« …

Ko se otroci počasi privadijo, da moja učilnica nima klopi in snov nima učbenika, se sprostijo in umirijo. Disciplina se rodi sama. Začutijo, da je to prostor, kjer lahko zadihajo in prinesejo nekaj svojega: razočaranja, stiske, strahove, pomanjkanje motivacije – vse je dobrodošlo. In jaz nisem tam, da bi presojala, sodila ali obsojala, temveč da bi sprejela in jim povedala, da je vse, kar doživljajo, normalno in okej. In da sem tudi sama šla skozi to. Ko se začutimo, se slišimo in si zaupamo, je čas za naslednji korak: pričevanje. Z učenci podelim delček svojega življenja: odklone, prestopke in iskreno iskanje vere. Odkrito odgovarjam na njihova najrazličnejša vprašanja. V takih trenutkih se učenci pokažejo kot iskreni iskalci Resnice. Do solz me je ganil vzklik enega od učencev: »Učitl’ca, če je vam uspelo, bo tudi nam!«

Ste začutili tudi vi?

Vsebina, ki dobi smisel

Končno so otroci pripravljeni na vsebine. Zanimivih in koristnih tematik je ogromno in, verjeli ali ne, celo tiste bolj suhoparne lahko v takem vzdušju postanejo nadvse stimulativne in padejo na plodna tla. V otrocih se rodijo radovednost, radoživost in na dan pridejo celo zahtevna teološka, etična in moralna vprašanja. Bi si za naše mlade, komaj najstnike, lahko želeli več?

Morda pa verouk le ne potrebuje velikih sprememb ali novih metod, ampak odrasle, ki bodo ob mladih zdržali, jim prisluhnili in zanje verovali, vse dokler sami ne odkrijejo, da Bog ni še ena obveznost, ampak odnos, po katerem hrepenijo.