Foto: AISvet je najbrž za ženske danes prijaznejši, kot je bil kadarkoli prej. Vsaj na papirju smo enakovredne moškim in imamo enake pravice. To je velik dosežek, ki ga ne smemo jemati za samoumevnega. Govorimo seveda o deželah zahodne civilizacije (+nekatere azijske).
Za mnoge ženske drugod po svetu pa pravice kot svoboda, varnost, izobrazba ali možnost odločanja o lastnem življenju še zdaleč niso samoumevne, ampak pogosto povsem nedosegljive.
Za nekoga literarna fikcija, za druge realnost?
Scenarijev, na kakšen način je mogoče zatirati žensko in njeno telo, je veliko. Eden najbolj znanih prikazov takšne družbe je roman Margaret Atwood Deklina zgodba, prvič izdan leta 1985. V njem avtorica predstavi teokratsko državo Gilead, kjer ženska ni več oseba, ampak sredstvo: za rojevanje, za služenje in za pokorščino. Po romanu je bila posneta tudi istoimenska serija, ki je zgodbo še dodatno približala sodobnemu občinstvu.
Zahodne feministke Deklino zgodbo rade uporabljajo kot simbol opozorila pred zatiranjem žensk. In prav je tako. Prav je, da smo občutljivi za vsako kršenje človekovih pravic, tudi v najrazvitejših družbah. Toda ob tem pogosto spregledamo bistvo: za milijone žensk po svetu Deklina zgodba ni opozorilo pred prihodnostjo, ampak precej realen opis njihove sedanjosti.
Žalostno dejstvo je, da se Deklina zgodba za milijone žensk dogaja danes. Najbolj očitno v islamskem svetu. Pri čemer je islamski svet ni mišljen samo geografsko, ampak kot družbeni milje.
Za milijone žensk po svetu Deklina zgodba ni opozorilo pred prihodnostjo, ampak precej realen opis njihove sedanjosti.
Sramota zahodnega feminizma
Ena največjih sramot sodobnega zahodnega feminizma je zato prav njegova selektivnost. Histerično reagira ob malenkostih, ob hudih, sistematičnih in krvavih kršitvah ženskih pravic pa nenadoma postane previden, tih in “it is complicated”. V imenu ideologije, multikulturne občutljivosti ali politične lojalnosti je pripravljen zamižati celo pred režimi in praksami, ki ženske brutalno odkrito ponižujejo in tlačijo. Kot da bi bile nekatere ženske manj vredne zaščite samo zato, ker bi jasno poimenovanje problema porušilo ustaljene politične parole.
Kako islamski in drugi totalitarni režimi kot venezuelski ali kubanski sodijo v moralni sistem vrednot povprečne zahodne feministke, je svojevrsten misterij. Edina skupna stična točka je, da imajo skupnega nasprotnika. Konservativnejši del zahodne družbe. Je ta nasprotnik res vreden mižanja ob tako kruti in bizarni obravnavi žensk? Si lahko predstavljamo svet, če bi se feministke in konservativni zahod in vsi normalni ljudje pravzaprav združili v boju proti režimom, ki imajo žensko za malo boljšo žival?
Ta članek je bil prvotno ustvarjen in objavljen na portalu Zanima.me, ki si prizadeva objektivno in verodostojno pokrivati aktualne družbeno politične teme. Povabljeni k spremljanju.
Ženska žival, namenjena moškemu …
Going to just start using this video as a reply to the insane American women supporting IR. pic.twitter.com/3FBEByGtjq
— LibertyJ (@LibertyJen) March 1, 2026
»Spolni odnos z ženo ni dovoljen, dokler ne dopolni devet let, ne glede na to, ali je zakon trajen ali začasen. Vendar ni zadržka za druge oblike uživanja, kot so dotikanje s poželenjem, objemanje in drgnjenje med stegni, celo z dojenčico. Če je kdo imel spolni odnos z deklico, preden je dopolnila devet let, vendar to ni povzročilo ifdāʾ (stanja, v katerem se združita sečni in menstrualni prehod ali menstrualni in analni prehod), ne bo kaznovan, razen da se bo štelo, da je storil greh.«
To je neposreden citat iz Homeinijevega priročnika Tahrir al-Vasilah (Pojasnilo vprašanj), 3. del, 12. vprašanje o zakonu. Na strani 229 v angleškem prevodu. V celoti je dostopen na tej povezavi.
Strašljive prakse nadziranja ženskega telesa
Bolj ali manj popolno zakrivanje ženskega telesa je v islamu nekaj običajnega in je tudi v zahodni družbi postalo tako sprejeto kot način verskega udejstvovanja, da le še malokdo pomisli, da zakrivanje sploh ni opcijsko, ampak obvezno. Dekle, ki živi v sekularni državi na zahodu se uradno sicer temu lahko upre, čeprav s tem pogosto tvega bes svoje družine. Mnoge za “zahodni” način oblačenja in obnašanja plačajo tudi z življenjem. Ženske v večini muslimanskih držav pa nimajo niti te možnosti.
18 letna Rayan al-Najjar iz Nizozemske je bila brutalno umorjena s strani svojega očeta in brata, ker je prenehala nositi hidžab, imela fanta in uporabljala družbena omrežja.
18-year-old Syrian Muslim girl was tied up with tape and drowned in a ditch in the Netherlands by her father and brothers for removing her hijab and being too ‘Westernized.’
When they were arrested, they defended themselves by claiming honor killings are ‘part of their culture.’ pic.twitter.com/xhSJpzKwAK
— Dr. Maalouf (@realMaalouf) November 27, 2025
Drug pretresljiv primer nadziranja ženskega telesa je pohabljanje ženskih spolovil oziroma obrezovanje deklic. Vendar to ni oddaljena težava “nekje drugje”, ampak realnost, ki je z množičnim priseljevanjem prišla tudi v evropske države.
V sosednji Avstriji je, kot poroča Die Presse, vsaj 11.000 žensk prizadetih zaradi pohabljanja spolovil. Po podatkih UNICEF-a s posledicami obrezovanja živi več kot 230 milijonov deklet in žensk po vsem svetu. Ne gre sicer za izključno islamsko prakso, je pa v islamskem svetu najbolj prisotna.
Ne zatiskajmo si oči
Vse parole o feminizmu in ženskih pravicah niso veliko vredne, če se mora deklica iz Albanije po končani osnovni šoli v Sloveniji vrniti domov, kjer so ji že izbrali moža. Prav tako niso veliko vredne, če bodo starši v prestolnici sosednje države desetine deklic v prihodnjem letu peljali na obrezovanje, da ne bodo postale “pokvarjene”. Tudi slovenskemu romskemu dekletu, ki bo dvajsetega leta rodilo že tretjega otroka, bi lahko ponudili še kaj drugega kot zgolj splav v katerikoli državi EU.
Čas je, da se nehamo pretvarjati in dopuščati, da so verske, kulturne in etnične razlike nekaj, v kar se ne smemo vtikati. Moramo se. Vsaj na ozemlju naše države. In dokler se ne bomo, so raznorazne debate o zlobnih belih moških, ki da več zaslužijo in pomijejo manj posode kot ženske, le salonski debatni krožek in nič več.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Janez Sečnik: Kako fantu privzgojiti spoštovanje do deklet in pravi odnos do spolnosti?
Mag. Miran Možina: Kako živeti ob čustveno nezrelih starših?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
gre za pomembno temo in je dobro, da se o njej piše in ozavešča. A kot kristjani naj bi pazili da se, tako kot domnevno kardinal Pizzaballa in papež Leon XIV., poučimo o vseh pomembnih, odločilnih dejstvih in okoliščinah, kot tudi o kontekstu, perspektivi oz. proporcih, in da naivno ne širimo propagando tistih, ki medijem “servirajo predpakirane novice” in tako manipulirajo z javnostjo in strašijo pred islamom in muslimani z namenom graditi konsenz in opravičiti svoja grozodejstva in ekspansionizem, imperializem. Tukaj gre recimo morda razmisliti o tem, da (kolikor vem)
– današnja iranska družba je v marsičem precej drugačna od tiste v času, ko se je Homeini dokopal do oblasti in da so iranske ženske menda med najbolje izobraženimi, politično aktivnimi v regiji. Tudi sicer je Iran raznolika država, kjer sobiva drugačnost, kjer je Irancev (“Perzijcev”) le okoli 60% prebivalstva in kjer, mimogrede, tudi kristjanov menda ne preganjajo in zapostavljajo tako, kot se to danes in že skoraj osem desetletij dogaja v Sveti deželi.
– avtoritarni in nesporno brutalni in brutalno represivni iranski režim je v desetletjih svojega obstoja pobil, pohabil, psihično in fizično doživljenjsko travmatiziral in zaznamoval veliko ljudi – a v relativnem mogoče pa tudi absolutnem smislu veliko manj (tj. morda za kakšen red velikosti manj) žensk, deklet, dojenčic kot jih je neka druga družba iz Svete dežele (izkaže se da z izdatno pomočjo in podporo naših zelo naprednih in civiliziranih, ženskam bolj prijaznih in do žensk bolj pravičnih držav) v le nekaj zadnjih letih z neposredno vojaško silo in aktivnim podpihovanjem konfliktov in nestabilnosti v sosedstvu, z načrtovanim stradanjem, načrtnim uničevanjem zdravstvene, komunalne in druge za vzdrževanje življenja nujne infrastrukture – v Gazi, Libanonu, Siriji, Jemnu in sedaj tudi Iranu.
Super komentar Andreja Kaligariča.
Ne vem, če tak članek sodi na iskreni.net. Namen je očitno bolj pljuvati po drži zahodnih feministk in jih metati v isti koš, kar nikoli ni OK. Pa RKC, ki jo Iskreni.net podpira in promovira, si težko privošči kritizirati druge vere, ko ima sama tudi dosti za pomesti pred lastnim pragom. Tudi ne vem, kaj sporoča članek, a da moramo krivice do žensk, ki jih je tudi v našem zahodnem katoliškem svetu precej, zato ker niso nič v primerjavi z opisi res brutalnih praks isklamskega sveta, ki jih opisuje članek, kar mirno prenašati? In si misliti, da imamo še srečo v primerjavi z njimi?
Ni naključje, da se je Jezus učlovečil na najbolj nemirnem delu sveta. V mnogo prilikah je povedal, kako zelo hitro si postavo, pravila, predpise prilagajajo(mo) le v svoj prid.
Tudi pred Pilatom in takrat še posebej je razjarjena, nahujskana množica kričala: “ Mi imamo Postavo in po Postavi mora umreti, ker se je delal Božjega Sina.” Čeprav jih je vladar malo prej vabil, da bi odprli oči in videli človeka: “Glejte, človek.”
Ne, ne vidimo. Nasilje preglasi vse. Ni pravi razlog (ne)upoštevanje pravil, ampak nasilje v nas, ki prepreči, da bi videli človeka ustvarjenega po Božji podobi.
Usmiljenje. Enkrat ga rabi eden, drugič drug. Če ga ne bomo gojili z drugimi, do drugih, ga tudi sebi ne bomo mogli dati v najbolj ubogih urah življenja, ki jim nihče ne uide.