»Verne ženske v sebi pogosto nosimo prepoved upiranja avtoriteti«

Foto: FB profil Ane Pavec

Zakaj ni vseeno, kako rodimo in zakaj to ne pomeni nujno, da »kompliciramo«? Zakaj Bog od nas želi, da se včasih upremo avtoriteti? Pogovarjali smo se z Ano Pavec.

Ana Pavec je tista mamica štirih (peti je še pod njenim srcem), ki na svojem blogu spodbuja mamice v vsakdanjem življenju z mislimi, ki prihajajo iz njene vedoželjne in iskrene osebnosti. Poleg tega, da je mama, je še mnogo: dula, izvaja duhovno pripravo na porod, prevaja knjige … Za iskreni.net je zelo iskreno spregovorila o svojih porodih in pogledih na stanje (ob)porodne skrbi za nosečnice in porodnice v Sloveniji.

Si dula, svetovalka za dojenje, prevajalka, imaš svoj blog in klub za mamice, vodiš duhovno pripravo na porod in še marsikaj. Kaj je skupni imenovalec?

Da sem mama. S polovico teh stvari se ne bi ukvarjala, če ne bi vstopila v materinstvo. Tako živo so se me dotaknile, da so mi postale vrednota. Danes se morda sliši hecno, ker je od rojstva mojega prvega sina minilo šele sedem let, ampak takrat sem čutila hudo pomanjkanje vsega tega. V tem času je na nekaterih področjih prav zacvetelo. Na primer nosilke za nošenje otrok – spomnim se, kako sem se namučila, da sem takrat prišla do ene, ki bi mi ustrezala, danes pa na vsakem koraku srečam nekoga, ki jo priporoča.

Če se osredotočiva na duhovni vidik poroda in dojenja: Kaj te je gnalo v branje literature, ki je v Sloveniji še ni bilo?

Zdaj, ko pozorno spremljam to področje, sem našla nekaj pionirjev, ki so govorili o tem. V eni od knjig p. Vitala Vidra sem našla pričevanje moža, v katerem pove, da je medicinski sestri, ki ga je hotela odgnati iz porodne sobe, povedal, da mora biti z ženo, ker ji v sobo prinaša Kristusa – je edini, ki ji nadomešča duhovni vidik, saj vsi drugi skrbijo samo za telo. In to je bilo pred 40 leti! Danes je ta tematika veliko bolj dostopna.

Bog je položil v našo naravo, da lahko naravno rodimo in da so medicinski posegi proti njegovi volji, če nekaj delamo rutinsko, pa v resnici ni potrebno.

Zakaj se ti zdi vidik duhovnosti pri porodu tako pomemben?

Sta dve skupini in dva vidika: so ženske, ki so zelo verne, zato je duhovnost prisotna tudi v nosečnosti – velik poudarek dajejo molitvi, zakramentom, zaupanju v Božjo previdnost. Nikoli pa ne pomislijo, da imajo tudi konkretna dejanja pri porodu duhovne posledice, zato tudi nič konkretnega ne naredijo v tej smeri. Tudi sama sem bila taka. Nisem pomislila, da bi lahko kar koli v svoji porodni oskrbi določala ali izbirala, da bi bil način bolj optimalen in da je to del moje odgovornosti. Če sem odgovorna za dojenčkovo zdravje, sem odgovorna tudi za oskrbo med porodom.

Lahko daš kak primer?

Ni vseeno, ali bo novorojenček deležen naravnih hormonov ali umetnega oksitocina. Udeleženci duhovne priprave na porod dostikrat povejo, da so pričakovali bolj neotipljive, duhovne stvari, lotevali pa smo se zelo konkretnih. Druga skupina pa so tisti, ki jim je ta konkretnost zelo pomembna in bi se radi čim bolje opremili z informacijami, imeli vso kontrolo med porodom, pa jim je duhovni vidik bolj tuj.

Zdi se mi, da je področje porodov eno izmed redkih, kjer najdemo skupni jezik ženske, ki smo si sicer lahko zelo različne, tudi kar se tiče duhovnosti.

Se čisto strinjam. Tudi meni se je s tem odprlo novo področje, za katerega nisem nikoli mislila, da bom tako »liberalna«. Da sem se na področju poroda sposobna goreče strinjati z nekom, ki sicer na primer zagovarja splav. Tu nas pravzaprav združuje člen ustave, ki se tiče pravice o svobodnem rojstvu otrok, pri katerem se sicer ne moremo zediniti, ali gre tudi za pravico do nedotakljivosti človekovega življenja od spočetja do smrti. Ampak pri delu o svobodnem odločanju o rojstvu otrok se popolnoma strinjamo: ker se otrok rodi skozi moje telo, je odločanje o načinu moja ustavna pravica. S tem, da postanemo noseče, se naše temeljne pravice ne spremenijo in naša težnja je, da otroka želimo zaščititi.

Iz česa pravzaprav izhajaš, od kod ta potreba po ukvarjanju z duhovnim vidikom poroda?

Iz tega, da nisem dobro razumela, kaj me je pri prvem porodu tako strašno prizadelo. Velik poudarek sem dajala povezanosti z možem, naravnemu načrtovanju družine, da se duhovno izraža skozi telesno … A čez porod sem šla z zaupanjem v avtoriteto zdravnikov, češ saj mi želijo le dobro, deležna pa sem bila nepotrebnih posegov, ki so dolgoročno vplivali na moje zdravje in dobrobit. Ko sem bila drugič noseča, sem to želela nekako premostiti.

Ko sem prebrala knjigo Skozi nosečnost z Jezusom v angleščini, se mi je vse obrnilo na glavo. Najprej si ženska, nato nosečnica in mama, vmes pa je porod, na katerega gledamo kot na »pač en dan«. Toda v resnici je to zelo pomemben prehod.

Nisem razumela potrtosti zaradi bolečine, ki sem jo doživela pri posegih med porodom. Vedno sem bila v življenju nekako nagrajena za »pridnost«: v šolskem sistemu z ocenami, pri porodu pa sem naredila vse tako, kot so mi rekli, pa se mi niti približno ni obrestovalo, pravzaprav sem bila za to še kaznovana. Nič mi ni pomagalo, vseeno so me prerezali, vseeno so mi dali umetne popadke … Šlo pa je za to, da bi potrebovala le več časa in malo pogovora, pa bi šlo vse lahko bistveno drugače.

Kot verna ženska sem globoko v sebi nosila prepoved, da se upiram avtoriteti. Če ne bi bilo utemeljeno na globokem duhovnem nivoju – da je to, kar dela sistem, proti Božji volji, tega ne bi bila zmožna narediti.

Trenutno naš sistem tako deluje.

Ja, tako je. In bilo mi je težko ob misli, da se bom morala jaz kot nekakšna upornica postaviti v novo pozo, če bom hotela roditi po novih vrednotah, ki sem jih spoznala po prvem porodu.

Kakšne so te nove vrednote?

Da je Bog položil v našo naravo, da lahko naravno rodimo in da pri porodu uporabljamo veliko posegov, ki so proti njegovi volji, če se nekaj dela rutinsko, pa v  resnici ni potrebno – samo zaradi našega udobja, da bo vse boljše delovalo, da bo sistem funkcioniral …, ob tem pa se pozabi na človeka. In zdaj se moram jaz kot posameznica tej avtoriteti upreti. Da moram biti tista, ki jo bodo označili, da komplicira. To mi je bilo ob tem, da sem bila prej vajena biti »pridna punčka«, najtežje, kar sem morala narediti.

In do tega koraka te je pripeljala knjiga Skozi nosečnost z Jezusom?

Da, saj sem kot verna ženska globoko v sebi nosila prepoved, da se upiram avtoriteti. Če ne bi bilo utemeljeno na tako globokem duhovnem nivoju – da je to, kar dela sistem, proti Božji volji –, tega ne bi bila zmožna narediti. Tako pa sem šla skozi to, ker sem vedela, da gre za višji cilj.

Imam občutek, da sta med ženskami danes dve struji: ena, ki pravi enako kot prej – preživiš tisti dan, pa je, važno, da je z otrokom vse v redu –, in druga, v kateri so o naravnem porodu osveščene ženske, ki pa se jih označuje kot tiste, ki komplicirajo. In potem se kot porodnica znajdeš v položaju, da poskušaš diplomatsko voziti med tem dvojim, saj se zavedaš, da je za uspešen porod sodelovanje z babico nujno. Smo na tem področju naredili korak naprej ali ne?

V bistvu lahko rečem, da sem bila še pri četrtem porodu šokirana, kako smo še vedno na istem. Tu govorim o dveh ravneh. Poslušanje posameznih porodnic in mamic se mi zdi ključno: Lahko še toliko govorimo o smernicah in idealnem porodu, ampak bistveno ostaja, skozi kakšen proces gre konkretna mamica, čez kakšna pogajanja, strahove ipd. To je tisto živo. Zato spoznavam, da je treba delovati na dveh ravneh: eno je konkretna podpora paru v pričakovanju. Sama morata skozi proces spoznavanja: da se uskladita, kakšen porod si želita (pogosto izhajata iz različnih okolij, imata različen odnos do avtoritete ali različno gledata na predhodne porode). Na primer carski rez: za moža je bil v času stiske takrat to edini možen poseg, da so zavarovali ženo in otroka, za ženo pa, čeprav ve, da je bil poseg nujen, ostaja stiska in si tega ne želi ponoviti. Včasih možje tega ne razumejo, hkrati pa rečejo: »Kdo sva midva, da se bova proti strokovnjakom šopirila v znanju?« S tem se srečujem pri parih, ki jih osebno spremljam.

Ki jih spremljaš kot dula?

Tako je. Ko sem začela delati, se mi je zdelo, da ta družbeni vidik poroda – odnos do avtoritete – lahko spreminjam samo v skupini kot voditeljica priprave na porod. Da ne morem nekemu paru obrniti sveta na glavo. Ampak z osebnimi izkušnjami s pari sem videla, da je dobro, da čisto na osebni ravni govorim o tem, zakaj je pomembno, da se postavimo zase. Saj to je pomembno pravzaprav na vseh področjih življenja, ampak na področju poroda se mi zdi še bolj pomembno, ker je na kocki družina.

Porodna izkušnja resnično vpliva na vse ravni življenja zakoncev. Ne le na prve mesece, ampak na splošno doživljanje sebe, tega otroka – to porodno izkušnjo bo nosil s sabo vse življenje, zato ni vseeno, kako se bo rodil.

Zato sem že od vsega začetka čutila, da moram o porodu osveščati širše, zato se lotevam člankov, pogovorov, priprav na porod.

Se pa danes o porodih govori bistveno več kot nekdaj.

Zagotovo je večje število žensk, ki se o tem informirajo, ne čutim več, da bi me na vsakem koraku čudno gledali, ko govorim o tem. Temelj je bil gotovo narejen in to me tolaži. A ko grem na kakšno izobraževanje v tujino, pridem nazaj vsa navdahnjena, potem pa vedno sledi realnost – joj, kje smo še mi?! In spet kopljem naprej s svojo motiko.

Porodna izkušnja resnično vpliva na vse ravni življenja zakoncev. Ne le na prve mesece, ampak na splošno doživljanje sebe, tega otroka – to porodno izkušnjo bo nosil s sabo vse življenje, zato ni vseeno, kako se bo rodil.

Pred kratkim je hrvaški neonatolog iz največje hrvaške porodnišnice na konferenci o človekovih pravicah pri porodu za Vzhodno Evropo (gre namreč za del Evrope, kjer se srečujemo s podobnimi težavami in so posledica socialistične miselnosti v smislu – bodi hvaležen za to, kar imaš; ti kot posameznik ne šteješ; zaupaj nam, mi že vemo, kaj delamo, čeprav je ogromno tudi zlorab) rekel, da se mu je podrl zid med področji, na katerih dela. To pa zato, ker so hrvaške aktivistke na facebooku v zelo kratkem času zbrale več kot 500 porodnih izkušenj, pri katerih so se zgodile zlorabe. To je prišlo v večino hrvaških časopisov in ko je to bral, je bil šokiran, kaj vse se dogaja po hrvaških porodnišnicah, tudi njegovi.

Obstaja certifikat Novorojenčkom prijazne porodnišnice – na Hrvaškem ga nima le ena porodnišnica (v Sloveniji dve), obstaja pa še ena pobuda: Materi in otroku prijazna porodnišnica, v kateri se prvih devet korakov nanaša na odnos do porodnice. Tega zaenkrat nima nobena porodnišnica ne v Sloveniji ne na Hrvaškem.

V čem je materam prijazna taka porodnišnica?

Prvi korak na primer pravi: Odnos do vsake porodnice naj bo spoštljiv.

Ni to glede na institucijo, v katero vstopamo rojevat, samoumevno …

Ne, ker je rutinsko kršeno. Dostojanstvo ženske je pri porodu na zadnjem mestu. Tudi v naših porodnišnicah se dogaja, da zasebnost ni spoštovana, na primer da so vrata odprta, medtem ko je mednožje ženske razgaljeno. Težava je v tem, da smo tega tako vajeni, da kar sprejmemo kot samoumevno. Verjetno tega v vsakdanji situaciji ne bi dovolili. Če bi se zgodilo, bi šlo za spolno zlorabo.

Drugi del intervjuja je objavljen TUKAJ.