Zakaj smo vsi strokovnjaki za starševstvo?

V času, ko je različnih starševskih pristopov, priročnikov, informacij in gurujev vedno več, starši pa vedno bolj zmedeni in negotovi, se dogaja tudi to, da bolj sodimo starševske odločitve drugih.

»Zakaj ne pustijo svojim otrokom, da se umažejo?« »Kako lahko od otroka pričakuje, da bo sam pokosil celotno trato?« »Jaz pa svojemu otroku že ne bi nikoli dovolila, da sredi poletnega dne v svoji sobi nabija igrice.« »Groza, kako otroku pustijo, da manipulira z njimi!« »Že tako majhni so dali preluknjati ušesa!?«

Spisek zgražanja in obtožb starševskih odločitev in pristopov drugih je lahko neskončen. Nekateri očitki so glasno izrečeni, drugi zgolj občuteni in zadržani zase. V internetni dobi pa se oblikujejo tudi najraznovrstnejše spletne skupine starševskih somišljenikov, kjer je mogoče te stvari izreči in dobiti potrditev drugih.  

Samozavestni in negotovi hkrati

Razlike v pristopih k starševstvu imajo po prepričanju strokovnjakov danes veliko večji potencial spora kot nekoč. Kritike teh pristopov namreč zelo osebno zadenejo in lahko – kljub na zunaj samozavestni drži in zagovarjanju lastnih prepričanj in pristopov – zelo zamajejo zaupanje v lastne starševske sposobnosti.

Pravzaprav psihologi pravijo, da je burnost odzivanja in krčevita obramba lastnih starševskih pristopov, pogosto znak lastne negotovosti in dvomov o tem, ali kot mama/oče sploh dobro opravljam svojo nalogo.

»Starševstvo je nekaj, kar večina od nas izkuša, če pa tega ne izkušamo, pa vsaj opazujemo,« je za LiveScience dejala sociologinja Kathleen Gerson. »Po eni strani vsi mislimo, da smo strokovnjaki za to. Na drugi strani pa smo v tem zelo negotovi. To je odličen recept za konflikte in nestrinjanja in močna čustva na obeh straneh.«

Večina staršev ni slabih

Čeprav je mogoče reči, da slabi starši obstajajo, pa večina odločitev drugih, ob katerih se vznemirjamo in razburjamo, ne pada v ta ekstrem, opozarja psihologinja in strokovnjakinja za razvojno psihologijo Amy Bohnert: »Obstaja več različnih načinov, kako vzgojiti otrok, in ni ene formule, ki bi delovala za vsakega otroka.«

Osnova je v tem, da krepimo varno, toplo povezanost z otrokom, da ta ve, da bodo njegove potrebe zadovoljene in da ima prostor, kamor se lahko zateče po tolažbo.Osnova je po njenem mnenju v tem, da krepimo varno, toplo povezanost z otrokom, da ta ve, da bodo njegove potrebe zadovoljene in da ima prostor, kamor se lahko zateče po tolažbo. Ko otroci odraščajo, potrebujejo svobodo za raziskovanje in tudi delanje lastnih napak, z mejami, primernimi njihovi starosti. Večina otrok, ki se znajde v »navzkrižnem ognju« spopadov med različno mislečim mamicami, ima te osnove potrebe zadovoljene.

Spori izvirajo predvsem iz podrobnosti: skupno spanje, privajanje na kahlico, ura, ko morajo biti otroci doma, ipd. Okrog teh podrobnostih pa je po mnenju Bohnertove kar nekaj maneverskega prostora. In pri različnih otrocih se različni pristopi različno obnesejo. In celo, kadar so recimo starši nagnjeni k preveliki popustljivosti in zaščitniškosti, pogosto širša okolica in svet okrog njih ponud nekakšno protiutež.

Individualizem nalaga veliko breme

Pri različnih otrocih se različni pristopi različno obnesejo.A čeprav so lahko učinkoviti različni starševski pristopi, je večina staršev prepričanih, da je njihov pristop boljši. Po mnenju Gersonove je eden od razlogov za to tudi v zahodni kulturi individualizma. Nič več namreč ne velja, da je za vzgojo otroka »potrebna cela vas«, ampak je večina staršev prepričanih, da so njihove lastne starševske odločitve ključen dejavnik tega, kako bo otrok uspel v življenju. Zaradi tega se zdijo celo drobne odločitve tako velikega in odločujočega pomena.

Starševstvo se izkaže za tako kontroverzno temo še posebej v časih hitrih sprememb, pravi Gersonova. V zadnjih desetletij je večina žensk vstopila na trg dela, moški pa prevzemajo večjo vlogo doma, kar lahko označimo kot veliko spremembo.

Večji del vsega tega bremena pa nosijo ženske, ki se čutijo pod pritiskom nedosegljivega standarda popolnosti (iz časov, ko so se mame posvečale samo družini), medtem ko so očetje, ki so doslej veljali za nekompetentne na tem področju, manj obremenjeni.    

Sodbe drugih doživljamo intuitivno

Vsem tem družbenim dejavnikom pa je potrebno prišteti še lastnost možganov, ki so narejeni za moralno presojanje. Možganski predel, imenovan ventromedialni prefrontalni kortekst, ki se nahaja med in tik za očmi, je odgovoren za čustven vidik naših moralni presoj. Psihologinja Liane Young pojasnjuje, da ljudje s poškodbami tega dela možganov ne čutijo, kdaj je nekaj narobe (poškodovanje druge osebe se jim lahko zdi čisto sprejemljivo vedenje).  

»Ne gre samo za abstraktno razumsko razglabljanje, sodbe o dejanjih drugih ljudi doživljamo že čisto na intuitivni ravni,« razlaga Youngova. »Zato se nam včasih zdijo te naše moralne sodbe tako močne, preudarne.«

Kar vse skupaj še otežuje, pa je nezmožnost ugotavljanja tega, kakšen je dejanski učinek posamezne starševske odločitve, ker je čas otrokovega odraščanja do odraslosti tako dolg.Starševstvo pa je močno povezano tudi z našo samopodobo – pa naj gre za to, kako sami vzgajamo otroke, ali za pogled na to, kako smo bili vzgojeni sami. Kar vse skupaj še otežuje, pa je nezmožnost ugotavljanja tega, kakšen je dejanski učinek posamezne starševske odločitve, ker je čas otrokovega odraščanja do odraslosti (ko naj bi bili šele zares vidni sadovi) tako dolg.   

»Vse skupaj je globoko osebno in čustveno,« pravi Bohnertova. »Vedno se sprašuješ, ‘ali je to prava ali napačna odločitev’, in želiš si, da bi obstajal jasen odgovor. Ampak tega odgovora kar ni kakih 25 let!«

Nihče noče biti obsojan

John Duffy, psiholog in avtor priljubljenega priročnika o prisotnih starših opaža, da prav vse družine, s katerimi se pri svojem delu srečuje, skrbi to, da bi jih drugi sodili in obsojali. Staršem v tej situaciji priporoča, naj skušajo najprej pri sebi presoditi, ali je sodba utemeljena ali ne.

»Pogosto bodo starši še v istem dihu rekli: ‘Mislim, da moji mami nikakor ni všeč, kako ravnam s hčerko, ampak saj meni tudi ni.’«

Če torej strah pred obsodbami bolj kot iz starševskih izbir izvira iz lastne negotovosti staršev, Duffy staršem svetuje, naj se osredotočijo predvsem na ustvarjanje in krepitev močne vezi z otrokom. V večini primerov staršem tudi svetuje, naj zaupajo svojim starševskim instinktom.

Ne sodite prehitro – že zaradi otrok

Duffy pa se srečuje tudi z mnogimi starši, ki radi zelo hitro sodijo druge. »Tudi to izvir iz negotovosti,« zatrjuje. »Pogosto med starši vlada nekakšno rivalstvo, pa čeprav drugi starši še vedo ne, da so v nekakšni tekmi.«

In kaj svetuje takšni vrsti staršev? Naj s tem prenehajo – zavoljo otrok.

»Če pri sebi ugotovite, da ste obsojajoči, bo otrok sledil temu zgledu. S tem sem se srečal že v mnogih družinah in gre za stvar, ki jo je resnično težko spremeniti, ko se enkrat vkorenini.«