9 razlogov, zakaj knjiga Evangelij za pitbule ni vredna nagrade Zlata hruška

Uredniški odbor Mestne knjižnice Ljubljana je knjigi Evangelij za pitbule podelil eno najvišjih priznanj, kar jih lahko dobi mladinski roman pri nas – Zlato hruško.

Eden od namenov podelitev Zlatih hrušk je tudi priložnost knjigi, da se v javnosti uveljavi promocija njene kakovosti. Da javnost izve, da je mladinska književnost del umetnosti in kulture naroda in da ima mladinsko leposlovje tudi socialno, psihološko, etično in kulturološko poslanstvo.

Nisem strokovnjak za literaturo. Toda omenjena knjiga si po mojem mnenju ne zasluži nič od zgoraj naštetega. Avtor Jiři Bezlaj se v (mladinskem?) romanu namreč dotika vseh najtežjih dejstev, s katerimi se mora odraščajoči otrok potencialno spopasti in hkrati opisuje najneprimernejše oblike najstniškega vedenja.

Oboje brez etičnih ali psiholoških sklepov, ki bi dejansko lahko dale romanu vsaj malo možnosti, da bi si zaslužil naziv »izvirna slovenska mladinska poučna ali leposlovna knjiga«. Kateri so torej razlogi, zaradi katerih romana ne bi priporočala v branje najstnikom?

1. Roman se dotika problemov, a jih ne problematizira

V romanu glavna junakinja, 17-letna Koka, pripoveduje o poskusu samomora, o spolni zlorabi iz otroštva, o posilstvu sovrstnika, o uživanju drog in alkohola ipd. Sicer z nekaj skopimi nakazili o pojavih občutka krivde in sramu, v glavnem pa povsem neprizadeto in družbeno sprejemljivo.

Spregovori celo o užitku, ki ga tovrstne izkušnje lahko prinesejo s seboj. Kot da gre za povsem vsakdanja dejstva, zaradi katerih se res nima smisla pretirano obremenjevati. Vse omenjeno je namreč v naši družbi tako globoko problematično, da nikakor ne sme postati tako sprejemljivo, kot to podaja knjiga.

2. Roman ni primeren, da postane čtivo za bralno značko

Ravno to pa mu priznanje Zlata hruška omogoča. Doda ga na seznam priporočljivih knjig za otroke in mladino. Glavni lik opisuje stisko, vendar na preveč sproščen in neprizadet način, da bi ga lahko npr. 14-letni bralec razumel kot težavo.

3. Negativna mnenje strokovnjakov o romanu

Po poročanju časnika Dnevnik sta nagrado romanu ostro obsodila profesorja na ljubljanski Pedagoški fakulteti Milena Mileva Blažić in dr. Igor Saksida.

Blažičeva je za Dnevnik povedala naslednje: »Evangelij za pitbule ni problemski, temveč problematičen roman. Je pornografska literatura z otroki in za otroke. Gre za sprevrženo zlorabo otroka, žanra in Mestne knjižnice Ljubljana.«

Ostro je ocenila tudi avtorja in strokovni odbor Zlate hruške: »Avtor oziroma pripovedovalec v otroški in mladinski književnosti mora biti vedno na strani otroka ali mladostnika. Tudi v tem romanu bi moral sočustvovati z dekletom, govoriti z njene perspektive. Namesto tega pa se avtor sprevrženo naslaja nad tem, kar se ji dogaja. Dekle popredmeti, kar je značilnost pornografije, dogajanje pa zlorablja za to, da uresničuje svoje spolne fantazme. Kvantaški govor niti nima veliko skupnega z govorom slovenskih mladostnikov. Sedemnajstletno dekle svojega samomora ne bi imenovalo erotičnega. Glavni problem ni roman sam, glavni problem je, da ga je 13-članski strokovni odbor pod okriljem mestne knjižnice razglasil za odlično mladinsko delo. To pa je skrajno sprevrženo.«

4. Roman ne razvija bralne kulture in razmišljujočega branja

Jezik, ki ga avtor v romanu uporablja, nikakor ni primeren za najstniškega bralca. Je poln vulgarnih izrazov, težkih kletvic in nazornega opisovanja ciničnega in sovražnega odnosa do odraslih oseb.

Zaradi prebranega romana bralec ne bo nič bolj kulturno izobražen in z nič večjo verjetnostjo kot pred tem ne bo posegel po drugih (dobrih) literarnih delih. Hkrati ima, kot že omenjeno, omejeno možnost kritičnega vpogleda v omenjene dogodke.

5. Nazorni erotični odlomki

Odlomki med drugim vsebujejo spolno zlorabo iz otroštva, samozadovoljevanje z ribo in embalažo šampona, lezbični odnos, ki se razvije iz tolažbe med prijateljicama in posilstvo na zabavi. Omenjeni so namišljeni in dejanski spolni odnosi s profesorji in duhovnikom. Opisi so povsem neprimerni za mladega bralca, ki se v svoji spolni vlogi šele razvija.

6. Fizični obračun z mamo in preziranje očeta kot sprejemljivi dejanji

Skozi pripovedovanje svoje zgodbe se glavna junakinja vedno znova vrača k mami in očetu, ki ju očitno prezira, ne spoštuje in se celo hvali, kako ji je uspelo fizično obračunati z mamo in ji s tem pokazati svojo mejo. Očeta sovraži in ga zaničuje. Odnos najstnika s starši je izredno naporen in mladi ne potrebujejo še tega, da je v »priporočeni literaturi« slab odnos opisan kot nekaj sprejemljivega in hvalevrednega.

7. Alkohol, droge in »špricanje« pouka kot vsakdanje dijaško življenje

Dijaško življenje je veliko več od tistega, kar je opisano v romanu. Je veliko bolj izpolnjujoče od stalnega zapijanja in veliko bolj avanturistično kot občutek ob zaužitju droge. Žal pa tega občutka ob branju romana nisem dobila.

8. Roman zbija dostojanstvo avtoritetam, kot sta profesor ali duhovnik

Profesorji in duhovnik so predstavljeni kot alkoholiki ali spolni sprevrženci. Najbolje za narod bi torej bilo, da se popolnoma odpove šolanju ter kakršnikoli povezavi s katoliško Cerkvijo, da bo varen pred temi pohotneži, kajne? Avtor se te tematike loteva tako površinsko in sovražno, da je na trenutke roman prav težko berljiv.

9. Iznakaženo prikazane teme

V romanu ni ne duha ne sluha o potencialnem obstoju pravega prijateljstva med najstniki, o potencialnem obstoju dobrih profesorjev in duhovnikov in nenazadnje o obstoju dobrih staršev. Svet pa vendarle ne more biti tako črno-bel, kot ga nekateri zaznavajo in opisujejo, mar ne?

Če (kadar) se bo roman glede na priporočila znašel na bralnem seznamu vašega najstnika, toplo priporočam, da ga preberete pred njim. In se pogovorite z njim o temah, ki se jih dotika. Kajti v knjigi omenjeni dogodki žal so del nekaterih odraščajočih otrok, nikakor pa jim roman sam ne ponuja vpogleda v realnost občutij in posledic le-teh.