Foto: ShutterstockKo beseda nanese na zanemarjanje, že vidimo otroka v razcapanih oblačilih, umazanega in lačnega. Če otrok nima za jesti ali obleči, to hitro opazimo. Takšna zanemarjenost je zelo očitna. Obstaja pa še druga vrsta zanemarjenosti, ki je bolj prikrita. To je čustvena zanemarjenost, ki se je večina ljudi sploh ne zaveda. Da smo bili čustveno zanemarjeni kot otroci, se pogosto zavemo šele globoko v odraslosti.
Čustveno zanemarjanje se zgodi takrat, ko nam v odnosu ni zagotovljena čustvena podpora, pa bi nam morala biti. Ko smo otroci, to čustveno podporo iščemo in pričakujemo od staršev.
Čustveno zanemarjanje je lahko prisotno na različne načine, pogosto celo tako, da se starš niti ne zaveda, da zanemarja otroka. Zanemarjanje lahko prepoznamo v različnih tipih staršev. Sem sodijo:
- Starši, ki preveč nadzirajo otroka. Pri tem otroku niti ne pustijo, da bi lahko bil to, kar je. Takšni starši otroku ne pustijo, da sprejema svoje odločitve in mu ne zaupajo. Mislijo, da bolje od njega vedo, kaj potrebuje, kaj mu je všeč in kaj si želi. Otrok tako ni pripravljen na samostojno življenje in se ne počuti sposobnega in primernega.
- Starši, ki imajo vedno prav. S tem, ko nikoli ne priznajo svoje napake, otroka učijo enako. Otrok odraste v prepričanju, da je priznati napako nekaj groznega in da se to ne sme zgoditi. Zato otrok naredi vse, da prikrije svoje napake in začne lagati. Otrok pa mora vedeti, da ni nič groznega, če narediš napako, in da je lahko to, da priznaš napako in se opravičiš, dobra stvar.
- Starši, ki niso prisotni. Odsotnost zelo močno vpliva na otroka. Otrok postane preveč odgovoren in nase prevzame več, kot bi moral. Prisiljen je prehitro odrasti in se spopasti s stvarmi, ki jim še ni dorasel.
- Starši, ki jim potrebe otroka niso pomembne. Vidijo samo sebe in svoje potrebe, otrok pa je prepuščen samemu sebi. Otroku ne izkazujejo pozornosti, po kateri hrepeni, in ga pohvalijo le, ko naredi nekaj, kar oni želijo.
- Starši, ki otroku pustijo vse. Permisivni starši otroku dovolijo, da počne vse, kar hoče, in se v njegova dejanja ne vmešavajo. Otrok tako odrašča brez mej in postaja neobčutljiv do meja drugih, saj meni, da mu je vse dovoljeno. Tak otrok ne bo hvaležen za nič in bo preprosto »povozil« druge.
- Starši, ki pričakujejo preveč. To so perfekcionisti, ki pričakujejo, da otrok nikoli ne bo prestopil meje. Do otroka so strožji, kot bi morali biti. Ne sprejemajo niti lastnih pomanjkljivosti in so prepričani, da ničesar ne naredijo dovolj dobro ne glede na to, koliko se trudijo.
- Starši, ki v ničemer ne popustijo. Želijo, da otrok natančno sledi navodilom in niti malo ne odstopa. Ne dovolijo mu, da bi se na kakršen koli način izrazil in ubijejo njegovo ustvarjalnost.
- Starši, ki so otroku najboljši prijatelji. Do njega se obnašajo kot do prijatelja in nimajo nobenega »filtra«. Tako ga preveč izpostavijo in obremenijo s stvarmi, ki niso primerne zanj. Otrok je na ta način prisiljen prehitro odrasti. Zgodi pa se tudi, da začne otrok skrbeti za starše, namesto da bi bilo obratno.
Če se prepoznamo v katerem od zgornjih zapisov, naj nas to ne prestraši. Vendar pa vzemimo to kot rdečo luč in brco v rit, da v svojem pristopu do otroka nekaj korenito spremenimo.
Poglej tudi naše naročniške oddaje:
Dr. Janez Sečnik: Svojega najstnika dresiram ali vzgajam?
Mag. Mojca Košič: “Otrok, ki je deležen spoštovanja, ima veliko zaupanje vase”
Miha Kramli: “Danes imamo ogromno otrok, ki so dlje časa na ekranih, kot so starši v službi”
Najhujše čustveno zanemarjanje otroka je, da se boji povedati staršem o čemerkoli (lepe in težke stvari), da ga je strah, da staršem ne zaupa, da ni iskrenega toplega odnosa. Otrok, ki živi v strahu, ne bo imel samospoštovanja, zdrave samopodobe. !
Po mojem mnenju je največja čustvena zanemarjenost ta, če starš otroka nikoli ne objame, mu ne pove, da ga ima rad, če otrok ob staršu ne začuti, da mu lahko zaupa svoje najgloblje stiske….vse to govorim iz lastnih izkušenj. Navedla sem vse to, kar sem pogrešala pri svojih starših in kar se trudim, da dajem svojim otrokom v zavedanju, da je to največ, kar otroku lahko dam. Ljubezen, Ljubezen in še enkrat Ljubezen. Da si z otrokom v dobrem in slabem, da se otrok lahko nasloni nate kadarkoli, obenem pa mu zaupaš, da postaja čedalje bolj samostojen.