7 stvari, ki si jih mame res želimo v porodnišnici

Vir: Shutterstock

V porodnišnici sem skupno preživela enajst dni, spoznala sem dve različni ustanovi, kup prostorov in sester, babic, zdravnikov, pediatrov in drugega osebja, s katerimi imamo opravka, ko po porodu ležimo »na oddelku«. Porodnišnice so si med seboj različne, a zadnja leta imam vendar občutek, da se stvari počasi obračajo na bolje – vsaj kar se tiče odnosa do porodnic.

Med porodom in na oddelku mame srečujemo številne predane in srčne zdravstvene delavce. Pa vendar bi si med bivanjem v porodnišnici želele še marsikaj. Ne le med porodom, na katerega se ponavadi osredotočamo, ampak tudi potem, v najbolj ranljivih dneh, ko se prilagajamo na novo življenje. O nekaterih stvareh lahko samo sanjamo (čeprav bi bile res fine!), druge pa – zakaj ne? Morda že ob naslednjem porodu?

1. Brez zavijanja z očmi, prosim!

Morda sem najbolj nemogoča ženska na svetu, morda so moje želje nerazumne, morda govorim neumnosti in vam otežujem spokojen delavnik. Vem, da imate naporno delo in da vas je premalo za vse, kar morate postoriti. A jaz sem sredi poroda. Za vas je to le še en dan, zame pa je to najpomembnejši dan v življenju, ki si ga bom zapomnila, dokler živim. Zato se, prosim, vzdržite zavijanja z očmi in sarkastičnih pripomb. Ne pomaga. Res ne. Brez spoštovanja, potrpežljivosti in sočutja porod ne more biti lep.

2. Zakaj vsa ta pravila?

Razumem, red je red, ampak v porodnišnici imamo včasih občutek, da so nekatera pravila namenjena le samim sebi. Zakaj je ponekod pri porodu lahko prisotna ena sama oseba? Če nas spremlja mož, to pomeni, da z nami ne more biti tudi doula, ki je marsikateri ženski v veliko oporo. Zakaj nas pri postopku sprejema ločijo od moža? Zakaj mora mož domov, če mi odteče voda in čakam na popadke? Zakaj me ne pošljete domov, če porod še ni v polnem teku, ampak ga poskušate na silo pospešiti? Zakaj v porodno sobo ne smem nesti svoje torbe? Zakaj vsi ti rutinski postopki, ki v tujini že zdavnaj veljajo za zastarele? Zakaj otroka ne smem dojiti, če ima zlatenico in je “pod lučko”?

Nekatere porodnišnice so bolj prilagodljive, druge manj, a v večini bi lahko razmislili o številu in nujnosti pravil, od katerih ne odstopajo.

3. Me lahko pustite kakšno urico pri miru?

Porod je za nami in z dojenčkom smo udobno nameščene na oddelku, kjer kar naprej poslušamo: »Vi samo počivajte, gospa. Spite, ko spi otrok, da ne boste utrujeni.« Kako, presneto, naj v miru počivam, ko je porodnišnični urnik videti nekako takole: ob 6.30 jutranje merjenje temperature, ob 7h previjanje otrok, ob 7.30 zajtrk, ob 8h čiščenje sob (vstanite, prosim!), ob 8.30 vizita, ob 9.30 otroška vizita in tako naprej vse do večera, ko nas čaka … mirna noč, če imamo srečo in se naš novorojenček odloči spati.

Zame je porod najpomembnejši dan v življenju, ki si ga bom zapomnila, dokler živim! Zato se, prosim, vzdržite zavijanja z očmi in sarkastičnih pripomb.

4. Svetovalka za dojenje

Sestra na oddelku je morda zelo prijazna, a ko ji petič pozvonimo, naj nam pomaga pri pristavljanju dojenčka, je jasno, da smo izčrpali njeno zalogo časa in energije. Pozvoniti šestič si skoraj ne upamo. A pri dojenju je pomoč včasih potrebna petdesetkrat ali stokrat. Kaj pravite na posebno sobico, opremljeno z udobnimi kavči in naslanjači, kjer bi kraljevala svetovalka za dojenje in kamor bi se lahko novopečene mamice zatekle po pomoč? Ali kar pomoč po sobah? Včasih bi že spodbudne besede: »Brez skrbi, šlo bo!« prevesile tehtnico v korist dojenja, namesto porodnišničnih: »A rabite kaj dodatka?«

5. Hrana. Se lahko, prosim, zmenite, kaj lahko jem?

Porodnišnice si kuhinjo pogosto delijo s splošno bolnišnico, zato se na krožniku znajde marsikaj, kar na šoli za starše strogo odsvetujejo ali pred čimer nas kasneje svari patronažna sestra. Mame smo ob tem krepko zmedene in si mislimo: Kaj zdaj? Zmenite se že!

Stara šala, ki sicer ne velja za vse slovenske porodnišnice (in tudi pravila glede hranjenja med porodom so se k sreči nekoliko sprostila), se glasi: »Zakaj pred porodom ne smemo jesti? Zaradi nevarnosti, da izbruhamo brozgo, ki nam jo prinesejo iz bolnišnične kuhinje!« (Za vse, ki ste kdaj občutile razočaranje, ko ste po največjem naporu v življenju predse dobile porovo juhico, razkuhano ribo in neslan krompir.)

6. Več spodbude, manj kritiziranja

V prvih dneh po porodu se mame soočamo z več spremembami kot prej v celem življenju. Zbegane smo in negotove. Prosim, upoštevajte to in nas opogumljajte, namesto da poslušamo, kaj vse delamo narobe: tole mu bo škodilo; nekam počasi napreduje; joj, bradavice si boste čisto obrabili; gospa, razvadili ga boste; a toliko časa že spi?, a še vedno se doji?!, a se še vedno ne doji? Ustavite se, zmešalo se nam bo!

Če se bojite, da se bomo izognile premlevanju, kaj vse delamo narobe, bodite brez skrbi, to počnemo tudi brez vaše pomoči. Namesto kritike potrebujemo veliko spodbude!

7. Lepe obleke, lepo okolje

Morda zveni pikolovsko, če napišem, da se v tistih grozljivih XXXL haljah ženska res ne more počutiti dobro. Ampak to, čemur pravimo »vpliv psihe«, še kako drži. Če v bolniški halji ležimo v pusti bolniški sobi, se pač ne moremo imeti prijetno. Kaj pravite na barve in opremo, ki bi bolj spominjale na počitniški apartma? In oblačilo, v katerem se ne bi počutile kot bolehen povodni konj? Porodnišnična izkušnja bi gotovo dobila svetlejšo barvo.