Vir: ShutterstockNajini otroci redno sodelujejo pri pripravi obrokov. In zakaj pri tem striktno vztrajam? Vsekakor ne zato, ker bi bilo s tem meni kuhanje olajšano. Ker mi, roko na srce, ni vedno. Kuhanje z otroki ni v ničemer podobno tistim srčnim prizorom iz reklam, kjer si v kuhinji z veseljem podajajo surovine, sodelujejo, so vsi nasmejani in je vse v kuhinji na svojem mestu.
Kuhanje skupaj z otroki pomeni, da je včasih več moke na tleh kot v skledi in da je tam, kjer bi moral biti zgolj rumenjak ali beljak tudi veliko koščkov jajčne lupine. Tovrstno „sodelovanje“ tudi pomeni, da je marsikdaj kaj preslano, ker, ups, a ne pomeni en ščepec to, da vsuješ pol kozarca soli?
Kuhanje skupaj z otroki prinese neslutene pretepe, ker „sem hotel danes jaaaaaz vklopiti mikser!“.
Ampak če pustimo vse to ob strani, ima to, da vključujem otroke v pripravo obrokov, nešteto prednosti.
Med kuhanjem se mimogrede naučijo ogromno stvari. Krepijo motoriko in natančnost, ob receptih osvajajo matematične in bralne veščine, mimogrede osvojijo, kaj se dogaja s snovmi (prehod tekoče vode v paro, vpliv temperature na spremembo barve in oblike hrane, kako sol izgine v vodi, itd). Urijo se v potrpežljivosti (kako težko je počakati, da bo pecivo že pečeno!). In čisto tako, mimogrede osvojijo, katera hrana spada v določeno skupino in za kaj je pomembna. Kuhinja je zame eno boljših okolij za učenje in razvoj – vpleteni so čuti za vid, vonj, otip, okus in sluh (slednji pri upoštevanju navodil včasih sicer tudi zataji 😉 ).
Ker je to ena tistih veščin, za katere želim, da jih osvojijo. Ker se doma pripravljena hrana ne more primerjati s predpripravljeno v trgovinah, še manj s hitro prehrano. Ker želim, da postane to del njihove miselnosti in njihovega načina prehranjevanja.
Ker je skupno kuhanje gotovo pripomoglo k temu, da jedo čisto vse. Že od malega poskušajo sestavine in njihove kombinacije, zato praktično ni hrane, ki je ne bi jedli. Če komu kdaj kakšna hrana ni dišala, sva jo pripravila skupaj. Na več načinov sva iskala, v kakšni obliki mu ustreza. Spodbujala sem njegove ideje za recepte, dokler ni našel kakšnega, v katerem mu je bila tista hrana všeč.
Ker se v kuhinji krepi odnos. Kuhanje je eno izmed tistih dejavnosti, kjer gre gotovo za kvalitetno preživet skupni čas. Urimo se v sodelovanju, skupaj se navdušujemo, skupaj pričakujemo. Ob kuhanju se veliko čeblja, hkrati pa se nemalokrat odprejo tudi globlje teme za pogovor.
Sam sem skuhal! Samozavest in ponos, ko jim nekaj uspe pripraviti čisto samim, je tudi eden od razlogov, zakaj jih vedno znova vabim, da kuhamo skupaj.
Ker je kuhati skupaj zabavno! Če pustimo ob strani dejstva, našteta v uvodu, je kuhati skupaj prav posebna vrsta zabave. Le obremenjevati se ne smemo preveč z detajli, kot so 3 cm debele rezine kumare v solati. In glede zabavnih stvari še en namig: otrokom se zdi sila zabavno in pomembno vse tisto delo, ki se zdi nam že tako zelo odveč. Pranje in rezanje solate, lupljenje krompirja, rezanje zelenjave na koščke, miksanje, mešanje, merjenje, … Izkoristite njihovo navdušenje in sami stopite korak nazaj.
Ker je super, če ti kdaj kdo drug kaj skuha. In nenazadnje, če sem čisto iskrena: z njimi kuham tudi zato, da si lahko privoščim, da mi kakšen dan sploh ni potrebno kuhati, ampak sem postrežena kot prava dama. 🙂
Preberi več:
- “Otroci bodo pozabili marsikaj, a dediščina doma, ki diši po ljubezni in povezanosti, jim bo ostala za vse življenje”
- Družinska peka piškotov – otroci jo preprosto obožujejo!
- Naša dragocena skupna kosila
