Foto: ShutterstockDružinski tempo je hiter. Toliko stvari je treba narediti in še več je takšnih, za katere mislimo, da jih moramo narediti. A ob hitenju, da ne bi česa zamudili, lahko pozabimo na najpomembnejše: da se ustavimo in poskrbimo, da bo naš dom dišal.
Skupen obrok je obred povezovanja
Ob naštevanju najlepših otroških spominov se na eno najvišjih mest uvrščajo dogodki, povezani s hrano. Mama, ki na mizo postavlja dišečo jabolčno pito. Skupna peka piškotov. Vonj po kosilu, ki te pozdravi v veži, ko se lačen vrneš iz šole. Oče, ki skupaj z otroki peče žar.
Prijeten vonj se vtisne globoko v otroški spomin in pričara občutek domačnosti, ki ga ne pozabimo niti kot odrasli. Skupen družinski obrok ni le prehranjevanje. Gre za trenutek, ko se zberemo, uživamo ob dobri hrani, delimo svoja doživetja in razmišljanja, se povezujemo. Ne kot popolna nasmejana družina iz ameriških filmov, saj so resnični obroki tudi čas prepirov, skakanja v besedo in izgubljanja živcev zaradi neprimernega obnašanja. A vendar vse to šteje za »družinski čas«. Konflikti so del družinskega življenja, ob katerih imamo priložnost, da skupaj rastemo.
Kuhanje ni le priprava hrane
Ker imam iz otroštva lepe spomine na dišečo (čeprav ne vedno pospravljeno) kuhinjo, se tudi sama trudim, da vsak dan pripravimo in skupaj pojemo kosilo. Med tednom je kuhanje moja zadolžitev, med vikendi ga pogosto prevzame mož ali pa kosilo pripravimo s skupnimi močmi. Najpomembnejši je občutek domačnosti, ki ga dajeta dišeča kuhinja in obed, ob katerem se zbere vsa družina. Kosila ne kuham le zato, ker se mi zdi pomembno, kaj jemo, in zato, ker je najceneje. Najpomembnejši je občutek domačnosti, ki ga dajeta dišeča kuhinja in obed, ob katerem se zbere vsa družina. Koliko skrbi prežene ena sama skodelica čaja ob osebi, ki jo imamo radi! Kakšno spremembo v razpoloženju prinese škatla domačih piškotov ali poln lonec kokošje obare!
Čisto poseben čas pa je skupno kuhanje. Pustimo ob strani, da otroci ob njem urijo vse mogoče spretnosti, od načrtovanja, finomotorike, uporabe različnih orodij, sodelovanja. Najpomembnejše je, da gre za privilegiran čas med otroki in starši. Vzemimo si čas in z otrokom skuhajmo njegovo najljubšo (in ne prezahtevno) jed. Pozabimo na to, da bo šlo počasi, da bomo iz mase za palačinke pobirali jajčne lupine in da bo treba na koncu pomiti tla. Uživajmo v trenutku in v otroškem smehu!
Ustvarite svoj ritual!
Morda vam življenjski slog ne omogoča, da bi vsak dan skuhali kosilo in se zbrali ob njem. Nič hudega! Važno je, da najdete svoj ritual, ki vas povezuje in daje domu svoj »vonj«. Morda se boste namesto pri kosilu zbrali ob večerji. Morda boste skupaj kuhali za vikend, se zvečer zbrali ob molitvi, skupaj prepevali, igrali družabne igre, pogledali dober film ali risanko. Vsaka stvar šteje!
Otroci bodo pozabili marsikaj, a dediščina doma, ki diši po ljubezni in povezanosti, jim bo ostala za vse življenje.
