5 rutin, ki sem jih v postu dodal med svoje vsakdanje obveznosti

Foto: Freepik

Postni čas je čas odpovedi. Čas, ko se odpovemo kakšni dobrini, užitku, dobroti, … da pridemo pripravljeni do prazničnih velikonočnih dni. Če sem povsem iskren, se je meni to vedno zdelo nekako »umetno« in prisiljeno ter neiskreno. Obenem seveda verjamem, da marsikomu kakšna odpoved v tem času lahko prinese boljšo in globljo pripravo na velikonočni čas, toda jaz raje ta postni čas obrnem v drugo smer. V smer, ko je potrebno narediti nekaj več kot običajno ter spremeniti in dodati k vsakodnevni rutini nekaj drugačnega.

Torej, da to ni čas odpovedovanja in odvzemanja, ampak čas dodajanja posameznih rutin v vsakdan. Tukaj je mojih 5 rutin, ki se jih trudim v postnem času dodati med moje vsakodnevne obveznosti.

1. Sveta maša

Daljša bolniška odsotnost mi je v zadnjem letu dni omogočila, da sem se pričel bolj redno udeleževati svetih maš. Bolj kot ne po naključju sem začel zahajati v cerkev, kjer je ob jutranji maši malo vernikov. Tako osebnih maš do sedaj še nisem doživel. Za vsako mašo posebej sem imel občutek, da sva z Jezusom sama. Lahko sem mu predal vse moje tegobe, skrbi, strahove. On pa je poslušal. Imel sem občutek, da je njegova pozornost usmerjena le vame. Čeprav zveni malo egoistično je bilo to, da sem imel takšno »solo« mašo, zame izjemno pomembno.

In tudi sedaj v postnem času imam(-o) priložnost, da se bolj pogosto udeležujemo takšnih svetih maš. Četudi je v cerkvi več ljudi, imamo vedno znova priložnost, da Jezusu večkrat predamo naše vsakodnevno življenje. On je tam za nas. On nas tam čaka. Pomembno je samo, da pristopimo k njemu. Večkrat, in ne le ob nedeljah. Ne čakajmo vstajenjskega jutra, Jezus nas v cerkvi vedno čaka.

V postnem času sem se odločil, da se ne bom posluževal le jutranjih »obrazcev,« ampak se bom z Bogom malo pogovoril.

2. Molitev       

Molitev ima od nekdaj zanimivo mesto v mojem vsakdanu. Običajno sem ob jutranji vožnji v službo v molitvi Bogu izročil dan, ki je pred mano. Že precej rutinsko je vse skupaj izgledalo. No, v postnem času pa sem se odločil, da se ne bom posluževal le jutranjih »obrazcev,« ampak se bom z Bogom malo pogovoril. In včasih je ta najina debata res zanimiva. On sicer večinoma molči, jaz mu pa lahko izlijem svojo dušo. Včasih je tako tiho, da imam občutek, da me sploh ne posluša. Toda, ko končam s predajanjem tega, kar me v danem trenutku bremeni, začutim olajšanje. On je ob meni. On je v tišini prevzel nase del mojega bremena. Ni ga snel iz mojih ramen, dal mi je moč, da ga z njegovo pomočjo lažje nosim.

3. Priprava in premišljevanje Božje besede

Božja beseda je včasih naporna. Težko je razumeti vse tiste besede, še posebej iz Stare zaveze, ko kakšnega odlomka kar ne morem v spraviti v kontekst njegovega pravega pomena. Zato mi pri tem pomagajo kakšni mini odlomki ali pa posamezni stavki, ob katerih se ustavim in premišljujem. Povsem enostavno naredim tako, da odprem dnevno božjo besedo in pogledam, kateri stavek je tisti, ki me nagovori. Ne osredotočam se na celoten odlomek, ampak le na en odstavek. Npr., v četrtek po pepelnični sredi me je nagovoril stavek: »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo rešil. Kaj si namreč človek pomaga, če si ves svet pridobi, sebe pa zavrže ali pogubi?«

Preprost stavek, ki smo ga verjetno že slišali. Potem si postavim preprosto vprašanje – kaj sem pripravljen v svojem življenju žrtvovati oz. darovati za to, da bom bližje načrtu, ki ga ima Bog za moje življenje?

Pomembno se mi zdi, da postnega časa ne jemljemo le kot časa odpovedovanj, odrekanj in prepovedi. Ta čas je veliko več, saj je priložnost za to, da naša življenja obogatimo in dopolnimo.

4. Zavedajmo se globine postnih pesmi

Postne pesmi so meni najgloblje pesmi, ki jih ponuja cerkveno leto. Danes je pri cerkvenem petju veliko novejših in bolj dinamičnih pesmi, ki jih predvsem mladinski in otroški zbori vključujejo v svoj repertoar. A pri tem je pomembno, da teh starejših pesmi, ki nas že desetletja spremljajo v postnem času, ne pozabimo. In da jih prepevamo tudi doma, v družini, ob večerni molitvi. Predstavimo otrokom pomen teh pesmi. Kaj pomeni, ko npr. zapojemo: »Duša, le pojdi z mano, z menoj na Božjo pot …!« Kam smo povabljeni? Kam nas ta pot pelje? Čutimo, da smo v postnem času na sveti poti?

5. Duhovne vaje/duhovne vzpodbude

V tem natrpanem urniku si je realno težko vzeti čas za daljše duhovne vaje. Zato je v zadnjih letih zares veliko možnosti različnih postnih akcij, ki od nas praktično ne terjajo odsotnosti od doma. Vrsto let takšne postne akcije pripravlja tudi naš portal in v letošnjem postu se z Gregorjem Čušinom v kratkih izsekih lotevamo starih, a obenem še kako aktualnih svetopisemskih zgodb. Povabim vas, da se te ali pa kakšne druge postne akcije tudi sami udeležite.

To je le nekaj preprostih načinov, ki meni omogočijo poglobljeno pripravo v tem postnem času. Verjamem, da ima vsak izmed nas svoj način, ki mu najbolj ustreza, a najbolj pomembno se mi zdi, da postnega časa ne jemljemo le kot časa odpovedovanj, odrekanj in prepovedi. Ta čas je veliko več, saj je priložnost za to, da naša življenja obogatimo in dopolnimo. Tako do Velike noči ne bomo prišli lačni in shujšani, ampak obogateni z novimi rutinami, ki bodo del našega življenja tudi po tem, ko bo velikonočna aleluja utihnila.