Večerne ure znajo biti za družino z majhnim dojenčkom zelo naporni deli dneva, ki se jih veliko staršev boji, saj ne vedo, kaj naj še storijo, da umirijo dojenčkov jok.
Mnogo staršev bi v tistem obdobju, ko dojenček običajno v večernih urah zelo intenzivno joka dlje časa, dali vse na svetu, da bi jim nekdo zaupal skrivnost, kako pomiriti njihovega otroka.
Verjetno ni nikogar med starši, ki bi mu bil otroški jok prijeten. Nič nenavadnega, ustvarjeni smo tako, da z jokom pritegnemo pozornost in sporočimo, da nekaj ni v redu. Toda tisti večerni jok (v angleščini poznamo izraz ura čarovnic) presega vse naše meje, nas spravlja v obup in jemlje samozavest, da znamo poskrbeti za svojega otroka.
Toda ni vse izgubljeno (čeprav verjamem, da se morda prav tako res počutite)! Izkaže se namreč, da je rešitev v nečem, čemur se zaradi družbeno utečenih vzorcev (kako je »prav«, da razumemo otroški jok) starši pogosto izogibamo. In kaj je to?
Notranji občutek, ki ga želimo utišati
Dojenčkovi možgani, če otroka prepuščamo izjokavanju, so preplavljeni s stresnim hormonom kortizolom.
Je nekaj, kar čutimo, čeprav nam možgani pravijo, da tega ne vemo. To je naš notranji občutek. Bolj natančno – občutek za odzivnost. Mnogo staršev poskuša znižati pomen občutkov obupa, ko se »vkrcajo« na ladjo metod, znanih pod imenom izjokavanje. Prav to je tudi razlog, zakaj je za mnogo staršev tak pristop do jokajočega otroka pretežek, da bi pri njem vztrajali. Mnoge raziskave kažejo, da take metode dolgoročno tudi ne prinašajo rešitev za večino dojenčkov.
1. Odzivnost
Pravzaprav so že dolgo nazaj dokazali, da je materinska odzivnost najboljša rešitev za jokajočega dojenčka. Longitudinalna študija (kar pomeni, da so jo izvajali skozi dolgo obdobje od leta 1970) centra John Hopkins Hospital, katere rezultati so popisani v knjigi Child development (Razvoj otroka), je pokazala, da je doslednost in takojšen odziv kot odgovor matere na jok povezan z zmanjšanjem, pogostostjo in trajanjem dojenčkovega joka.
V raziskavi poročajo: »Ob koncu prvega leta razlike med posamezniki v jokanju odslikavajo zgodovino materine odzivnosti bolj kot konstitucijske razlike v razdražljivosti med dojenčki. Bližnji fizični kontakt je najbolj pogost materin poseg in najučinkovitejši za prenehanje joka. Kljub temu pa so odkrili, da je materina učinkovitost pri prekinitvi joka manj uspešna od hitrosti odgovora pri zmanjšanju joka v naslednjih mesecih otrokovega življenja.«
Razvoj ni prinesel sprememb v potrebah dojenčkov
Novorojenčki niso visokotehnološki stroji in to nikoli ne bodo. So enaki novorojenčki, kot so vedno bili, rojeni v hitro in zahtevno družbo.
»Razvoj načinov sporazumevanja brez joka je prav tako kot odklon z jokom povezan z materino odzivnostjo na znake dojenčka. O odkritjih so razpravljali v evolucijskem kontekstu in s sklicevanjem na priljubljeno prepričanje, da z odzivnostjo dojenčka razvajamo. Čeprav je raziskava iz 70. let prejšnjega stoletja, je pomembno, da razumemo, da se potrebe dojenčkov niso spremenile. Kot družba smo se zelo razvili in napredovali, ampak razvoj in psihološke potrebe dojenčkov se niso spremenili. Novorojenčki niso visokotehnološki stroji in to nikoli ne bodo. So enaki novorojenčki, kot so vedno bili, rojeni v hitro in zahtevno družbo.«
Precej je tudi raziskav, ki so dokazale, da so dojenčkovi možgani, če otroka prepuščamo izjokavanju, preplavljeni s stresnim hormonom kortizolom. Tudi ko otrok neha jokati, kortizol ostane v možganih – otroci so takrat v resnični stiski. Do približno 6. meseca starosti se niti ne zavedajo, da so svoja, od matere ločena bitja, ampak mislijo, da so še vedno eno z njo.
Učenje čustvene regulacije
Starševska odzivnost pomaga dojenčku, da se nauči »čustvene regulacije«. To pomeni, da se bo otrok naučil razvijati zmožnost razumeti, da lahko nadziramo svoja čustva. S pomirjanjem dojenčka učimo, da se, ko bo razburjen, lahko pomiri. Tisti, na katere se starši ne odzivajo, se tega ne naučijo. Prav tako vemo, da rezultat izjokavanja ni, da se dojenček nauči, kako zaspati, ampak se nauči obupati … Ker pomoč ne bo prišla.
2. Nošenje
Raziskava, ki so jo objavili v priznani reviji Pediatrics journal, je pokazala, da so dojenčki, ki so jih nosili, jokali bistveno manj, še posebej ob vrhuncih obdobij nemirnosti. »V času, ko je vrhunec joka (pri 6 tednih starosti), so novorojenčki, ki so jih še dodatno nosili, jokali in bili razburjeni za 43 % manj (gledano splošno) in 51 % manj v večernih urah (od 16. ure do polnoči). Podobno, ampak z manjšim zmanjšanjem, se je pokazalo za starost 4, 8 in 12 tednov,« so zapisali v reviji.
Upočasnimo sebe, odgovorimo, nosimo!
Najboljši način, da pomagamo svojemu dojenčku, je, da se upočasnimo, odgovorimo na njegovo potrebo in da ga nosimo.
Najboljši način, da pomagamo svojemu dojenčku, je torej ta, da se (v nasprotju z »zahtevami« in vzorci sodobne zahodne družbe) upočasnimo, odgovorimo na njegovo potrebo in da ga nosimo blizu sebe.
Žal je mišljenje, ki ga slišijo mnogi mladi starši, da bodo razvadili otroke, če jih bodo preveč nosili, še vedno zelo prisotno v današnji (predvsem zahodni) družbi. Če poslušamo svoje občutke ali spremljamo znanstvene raziskave (če to potrebujemo, da se prepričamo), vemo, da je ravno obratno: nošenje povečuje varno navezanost, ki se kot rezultat kaže v »malih ljudeh«, ki se počutijo varne. Zavedajo se osnovnih stvari, da bodo njihove osnovne potrebe zadovoljene.
Čarobne paličice ni
Čarobne paličice za otroške solze ni. Konec koncev je jok njihov edini način sporazumevanja. Zato moramo biti mi tisti odpravljalci težav, ki edini lahko naredimo tisto, kar potrebujejo.
Včasih – no, pravzaprav zelo pogosto – zaradi pomanjkanja spanca in utrujenosti ni lahko otrokom dajati tistega, kar potrebujejo, ne da bi verjeli, da manipulirajo z nami. Toda pravi odgovor bo vprašanje: »Kdo pravzaprav želi spremeniti te naše drage male dojenčke?«
Vir: bellybelly.com.au
Foto: telegraph.co.uk, themominmemd.com