2. postna pustolovščina

Foto: Shutterstock

Letošnje postne spodbude za vas pripravlja Gregor Čušin. Poimenoval jih je STRMENJE. Prejeli jih boste trikrat tedensko – v nedeljo, sredo in petek: tempo, v katerem jih boste brali, prepuščamo vam – isti dan, ko jih prejmete, ali pa čez vikend, ko je manj naglice. Vse to z namenom, da se izognete stresu, ki nam jih vsakodnevno povzročajo roki ter gledanje na koledar in uro, ter se v miru posvetite bistvenemu – srečanju z Jezusom.

Slišali smo, da se je vrnil.

 

Rekli so, da so ga videli, pa smo vstali zgodaj, kot takrat, ko smo še hodili lovit ribe, in ga šli iskat.

 

Našli smo ga na vrhu gore. Sedel je na skali, okrog njega pa je bila množica ljudi, ki so ga našli pred nami. Sedeli so v tišini in čakali, da bo spregovoril. On pa je bil obrnjen s hrbtom proti nam, ki smo se vzpenjali k njemu po strmi stezi, obrnjen proti mestu in templju, s katerega je sonce prav tedaj izrinilo še zadnjo senco.

 

Ko smo prišli do njega in se mu zazrli v obraz, v obraz, ki ga nismo videli več kot štirideset dni, se je smehljal. Ne le smehljal: smejal se je. Kar je bilo nenavadno. In redko. Nenavadno redko. Smejal se je in obraz mu je žarel, kot da je pravkar videl angela.

 

Nekdo od nas, mislim, da je bil Filip, ga je vprašal, kaj se je zgodilo, zakaj se smeje, in odgovoril je:

»Videl sem satana, ki je padel s tempeljske strehe in si razbil zobe!«

 

Priznam, da je bila to res smešna podoba, a ko smo se ozrli na tempelj, nismo videli nič. Nobenega hudiča. Pa tudi templja ne, kajti sonce se nam je zableščalo v oči in nas zaslepilo.

 

Pomislili smo, da se mu blede. Mesec dni je blodil po pusti divjini in ko je odhajal, s seboj ni vzel ne palice ne popotne torbe ne kruha ne denarja. Puščava mu ni mogla nuditi prav dosti hrane. Mislili smo, da je lačen in da ima privide. Nekdo od nas, mislim, da je bil spet Filip ali morda Andrej, mu je ponudil hlebec, da bi pojedel vsaj nekaj grižljajev in prišel k sebi, pa ga je zavrnil:

»Mar mislite, da bi ne mogel izreči le besede, pa bi kamenje postalo kruh!?«

 

In vstal je, se obrnil k množici in rekel:

»Človek ne živi samo od kruha, temveč ga nahrani sleherna beseda, ki pride iz Božjih ust. Ne delajte za jed, ki mine, sicer boste venomer lačni. Sestradani si boste tešili lakoto s čimerkoli in požrli marsikaj. Božja beseda pa je kruh iz nebes.«

 

Nekdo iz množice je zaklical:

»Daj nam tega kruha! Govori nam!«

In on je odprl usta in nas učil, da smo odprtih ust strmeli.

 

Sprašuješ, o čem je govoril?

Pravzaprav sploh ne vem.

Mislim, da je govoril o ljubezni.

 

Priporočeno branje:

Mt 4 >>

Lk 10, 1-24 >>

Jn 6, 22-59 >>

Postne spodbude so namenjene našim naročnikom. Prvih nekaj dni bodo še odprte za vse, da se odločijo še zadnji zamudniki. Če še niste naročnik, lahko naročnino sklenete s klikom na to povezavo: SKLENI NAROČNINO >>

Če ste že naš naročnik, se preprosto prijavite na spodnjem obrazcu.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja