Zlatomašnik Milan Kšela: “Papež je na medijskem udaru. Pri Frančišku iščejo senzacijo.”

Korak k spremembi na bolje je vedno težak, ker ga ne moreš narediti brez zaupanja. Tudi sam sem imel ob ponovnem začetku obiskovanja cerkve občutek, kot da vstopam v vaško gostilno, kamor smejo samo domačini. Zelo sem se bal pogledov, ki so spremljali prišleka, šepeta, ki je sledil mojemu vstopu.

Tudi po koncu sem med prvimi popihal, kajti do zasliševanj, ki sem jih pričakoval, mi še ni bilo. Nekoč sem bil prepozen in  ujel me je g. Kšela, brežiški duhovnik. »A niste vi profesor slovenščine?« me je ogovoril. »Sem,« prestrašen, presenečen, je bil moj odgovor. »Zakaj pa ne pridete brat berila? Saj znate brati, kaj?« se je hudomušno nasmehnil ter počakal moj odziv. »Kako? Kar tako? Pridem in berem?« me je zanimalo. »Naročim fanfare, da vas napovedo?« je začutil, da me bo dobil s humorjem. Najin odnos je od tistega dne zorel, občutek, da sem sprejet in koristen, pa je vedno bolj rasel v meni.

Te dni je obhajal zlato mašo. Edinost faranov v pripravah je bila pričakovana, saj gre za enkraten dogodek, a ogromno število ljudi, ki so pripomogli k praznovanju na visoki ravni, tega niso ni počeli zgolj zaradi zabave, ki je sledila. Množica je to delala zaradi njenega Milana, domačega župnika.

G. župnik, na uho mi je prišlo, da je v vas nekaj ‘madžarske krvi’? Koliko resnice je v tem?

Malo! Jaz sem zavesten Slovenec, povrhu Prlek! Mama izhaja iz Prihove v bližini Oplotnice, moj oče pa je bil iz župnije Cezanjevci v Prlekiji. Kar se tiče ‘madžarske krvi’ – je ni: rodil sem se leta 1944 v Čakovcu, ko je bilo Medžimurje, kjer smo bivali, pod madžarsko okupacijo, zato imam rojstni in krstni list madžarski. Tudi na to sem na svoj način ponosen.

Jaz sem zavesten Slovenec, povrhu Prlek!Bivali smo na Banfiju, na meji med Slovenijo in Hrvaško, danes to vinorodno področje spada pod Štrigovo (Hrvaška). Razumeti morate, da je šlo za povojni čas, kar je bilo za starše nedvomno težko. Spominjam se, da se je v tistih letih odlično prodajalo vino. Starša sta s prodajo vina toliko zaslužila, da smo lahko začeli z gradnjo hiše in se z Banfija leta 1949 preselili v Ljutomer.

So vas že kot otroka navdihovali odlomki iz sv. pisma? Kako je potekala vaša duhovna rast?

Duhovno življenje je bilo v naši družini vedno prisotno. Skupaj s sestro in starši smo obiskovali nedeljske sv. maše. Takrat je bila navada, da smo se zadržali po maši, odrasli so si po njej večkrat izmenjavali kmetijske nasvete, občestvo je bilo živo. S sestro Anico sva tudi ‘maševala’ doma, obstaja tudi mašni plašč, ki sem si ga naredil. Spominjam se, da sem hrepenel po tem, da bi ljudje lažje prihajali k maši; zamislil sem si potovalni načrt, ki bi poleg železnice omogočal ljudem, da bi lažje in rajši prihajali k maši.

Ženske so šle med pridigo domov pogledat, kako je z juho, če je že zavrela, in ko so prišle nazaj, je še kar pridigal. Leta 1951, ko sem začel obiskovati 1. razred, je verouk še potekal v šoli. Priprave na sv. obhajilo je imel trapist pater Kamil Pernat iz Brestanice. Ko je l. 1952 Tito prišel v spor s sv. sedežem, se je duhovščina zbala, kaj bo sledilo, zato smo tri tedne po sv. obhajilu prejeli še zakrament sv. birme.

Leta 1954 me je g. Jože But, kaplan v Ljutomeru, povabil k ministrantom. Iz te generacije ministrantov je bilo kar nekaj novih maš. Odločitev za poklic je rasla počasi. Globlji vtis pa je name naredila nova maša g. Martina Paniča leta 1957. Na mariborski gimnaziji so me že vabili k frančiškanom, tudi jezuiti so sodelovali pri oblikovanju mojega poklica.  

Kaj pa študij? Kako je družba sprejela vašo odločitev? Ste bili zaradi nje deležni pritiskov s strani oblasti?

Ne, nikoli nisem čutil neposrednega pritiska s strani oblasti. Ko sem naredil maturo, sem govoril, da grem na kmetijsko fakulteto, a mislil sem drugače. Leta 1963 sem se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. To je bila edina fakulteta, kjer ni bilo potrebno priložiti moralno politične ocene osebe, kakor se je dokument imenoval. Ker mi je kuverta s tem dokumentom ostala, sem jo na samem odprl in prebral: popolnoma apolitičen tip.

Tudi v vojski nisem imel večjih težav, čeprav sem jo služil v kasarni pri Ohridskem jezeru – kasarni za ‘lopove in popove’.

Ste kdaj podvomili v svojo odločitev?

Moram reči, da ne. Bile so skušnjave, kot v življenju vsakogar, vendar je božja milost tako delovala, da ni bilo pomislekov o odločitvi.

Kakšni so vaši spomini na novo mašo?

Zelo lepi so. Mašniško posvečenje sem prejel v mariborski stolnici Janeza Krstnika po rokah takratnega škofa dr. Maksimiljana Držečnika 29. junija 1969. V letu 1969 je bilo v slovenskem merilu 44 novomašnikov. Tisti dan sem se z družino vrnil v Ljutomer, kjer me je župnijsko občestvo – tudi v farni cerkvi Janeza Krstnika – sprejelo v domačiji župniji. Nova maša pa je bila 6. julija v Ljutomeru. Ceremoniar je bil Martin Pušenjak, njegova desna roka pri pripravi na novo mašo pa moja sestra Anica, ki je kasneje postala prva ceremoniarka v Sloveniji na njegovi novi maši leta 1972.

Mogoče še ena anekdota z nove maše: novomašni pridigar je bil g. Jože But in za tisti čas ni bilo nič nenavadnega, če je pridiga trajala kakšno uro. Ženske so med njegovo pridigo šle domov pogledat, kako je z juho, če je že zavrela, in ko so prišle nazaj, je še kar pridigal.

Kako je potekalo vaše službovanje?

Takrat smo bili posvečeni po 5. letniku, ne v 6. kot danes. Gornja Polskava in g. Ivan Orel sta bila moja prva postaja. V petek popoldne smo nedeljski kaplani, kot so nas takrat naslavljali, prihajali na župnijo, v soboto smo imeli verouk, v nedeljo sv. maše, spovedovanje … Tako je potekalo celotno pastoralno leto 1969/70.

29. maja 1970 so nas razporedili dalje. Meni je škof Grmič rekel, da bom ostal tu do župnikove smrti in zgodilo se je, da je g. Orel naslednje jutro umrl, saj je zadnja leta življenja bolehal za težjo obliko astme. Tako sem ostal na tej župniji, ker je bilo potrebno pripraviti prvoobhajance. Pomagal mi je g. Drofenik iz Sp. Polskave, ki je na tisti župniji že 50 let. Dekret, ki je prišel 15. julija 1970, me je vodil v Trbovlje, kjer sem ostal do leta 1975. Zatem sem se preselil k Svetemu Venčeslu, ki je edina župnija, posvečena temu svetniku v Sloveniji, leta 1981 pa sem prišel v Brežice.

V čem je fenomen našega papeža? Kaj menite o njem? Z nekaterimi svojimi dejanji in izjavami, kot je ’bolje biti ateist kot hinavski katolik’, je dodobra razburkal tako cerkveno kot ostalo javnost.

Ne gre razumeti Boga. Kot duhovnik ga spoštujem in sprejemam njegova navodila. Mislim, da je že v samem izboru imena nakazal, da bo nekaj posebnega. Papež Frančišek zna presenetiti, česar tudi njegovi najožji sodelavci niso navajeni, zato je njegovo delovanje za nekatere presenetljivo. Je človek, ki sprejema vsakogar.

Moja ocena je, da je enakovreden ostalim očetom, ki so vodili Cerkev. Je pa nekaj drugega, kar opažam: trenutni papež je na medijskem udaru. Njegove pridige, misli, nagovori po vsaki jutranji maši v kapeli sv. Marte takoj preplavijo medijski prostor. Tega prej ni bilo. Pri Frančišku iščejo senzacijo.

Kdo je Bog? Kako ga vi osebno doživljate?

Bog je skrivnost, ki živi, posebej v mojem duhovništvu. Skrivnost vere je bistvo vsake sv. maše. To se vidi po tem, koliko ljudje sprejemajo božje navdihe. Branje sv. pisma in molitev (brevir) mi pomagata sprejemati Boga in to mi zadostuje. Mnogi bi danes želeli razumeti Boga, kar pa ne gre.

V Brežicah ste od leta 1981. Kako je mogoče, da v mestu s par tisoč prebivalci ni moč najti človeka, ki bi slabo mislil oziroma govoril o vas? V mislih imam farane kot tudi tiste, ki niso vpeti v cerkveno občestvo?

Nad tem sem začuden. Hvala Bogu, če je tako, na tem lahko gradim. Če mi bo kdo v prihodnosti kdaj rekel, kar ni skladno z vašim opažanjem, mu bom odgovoril: »Ti si edini, ki tako misliš«. 🙂

Foto: Boris Kovačič