Zaključek osnovne šole, konec nekega obdobja

Foto: Shutterstock

Ne, ne mislim, da je končati osnovno šolo nek poseben življenjski dosežek. Je pa mejnik, ki otroke razdruži in jim povsem na novo premeša karte.

Letos še zadnji od članov naše družine končuje osnovno šolo. Pravzaprav gre hči jutri zjutraj zadnjič k osnovnošolskemu pouku. Občutki so grenko sladki. Veliko je spominov, lepih in slabih, spominov na smeh in norčije, krivice; tudi nekaj bolečine je vmes. Vse pa je začinjeno z negotovostjo pred tem, kaj prinaša jesenski prehod v srednjo šolo.

Spomini…

Spomnim se, kako je zjutraj v prvem razredu na klopci pred razredom še na hitro sedla v moje naročje, da sva se pocrkljali, preden je šla v razred. In kako velike očke je imela, ko sem prihajala ponjo. Malo zaradi vsega novega, zanimivega in lepega, malo zaradi postopnega spoznanja, da vsi otroci niso prijazni in dobri. Da so nekateri grozno glasni in celo malo nasilni.

V drugem razredu sva v šolo prihajali z roko v roki, rada je videla, da sem ostajala ob njej vse do trenutka, ko jih je učiteljica, vsakega posebej osebno sprejela v razred.

Po počitnicah je zakorakala v tretji razred. Želela je, da jo spremljam do šolskih vrat, stisk, poljubček na lase in je šla. Na poti v šolo sva na najin način ponavljali poštevanko, da jo je moja dislektična deklica z veliko truda nazadnje le osvojila.

V četrtem razredu sva še šli z roko v roki do vrat šole, ampak brez poljubčka v javnosti. Zanj je bila že prevelika. V šoli pa se je porodilo prvo čudenje nad naravo in dogajanji v svetu okoli nje.

Peti razred je prinesel konec držanja za roko. Skok iz avta, mahanje in adijo mami.

Šesti razred je bil zaznamovan s kovidom. Vse je bilo drugače od običajnega. Doma smo se še močneje zavedali, kakšno bogastvo imamo v tem, da nam je lepo skupaj.

Sedmi razred je prve najstniške muhe napovedal s podaljševanjem časa jutranje uporabe kopalnice. Pa ni bilo prehudo. Vendarle sem po treh otrocih, ki so prešli to obdobje, že prekaljena mama.

Osmi razred je napovedal zorenje naše deklice. Zbudile so se prve čisto zaresne ambicije in želje. In občutek, da je lepa. Mimo je dahnila prva zaljubljenost.

Deveti razred je prinesel nerazumevanje v razredu, velikokrat občutek, da je povsem drugačna od ostalih, da se drugače oblači, da ji doma ne pustimo vsega, da pa si vsega tudi ne želi. Morala se je naučiti zagovarjati svoja prepričanja. Zavzeto je prepoznavala, v čem je res dobra, kaj jo veseli in napolnjuje.

Tisoč vprašanj

In zdaj smo tukaj. Ena vrata se počasi zapirajo, otroštvo s hitrimi koraki dohajajo slutnja odraslosti, ponos, da je (končno) že tako »velika« in negotovost prihodnosti? Čeprav so ji šli sošolci včasih še tako na živce, bili krivični in nesramni, so bili predvidljivi in domači in znani. »Kakšen pa bo novi razred? Se bomo ujeli? Bodo znali veliko več od mene in bom izpadla neumna? Bom našla kakšno prijateljico? Bom zmogla, bom znala?«

Tisoč vprašanj, na katere bo dogovoril čas.

Končuje se tudi moja osnovna šola

Ker otrok nimam čisto na kupu, je vsaj eden od mojih otrok obiskoval osnovno šolo dolgih 22 let. Če prištejem še svojo osemletko, se z osnovnošolskim izobraževanjem in aktivnostmi v zvezi s tem ukvarjam precej več kot polovico svojega življenja. In zdaj je tudi zame tega obdobja konec. Niti ne žalujem za njim. Trajalo je tako dolgo, da sem ga izživela in mi je zdaj prijetno razmišljati, da se s šolo ne bom več ukvarjala zares. Ne bo več nobenih črk, ki bi jih bilo treba osvojiti, ne bo spet nove metode, kako odštevati, ne bo nobene nove poštevanke, ne bo več prvih plakatov in računalniških predstavitev, ko je bila pomoč potrebna, način učenja, ki ji najbolj ustreza, je tudi najmlajša že našla in osvojila … Morda mi bo ostala še kakšna manjša razlaga težje snovi, skupno reševanje kakšnega problema, stiske in pogovor o prijateljih. Seveda pa bom še vedno držala pesti ob preverjanjih znanja in znova in znova molila devetdnevnice, ko bom zaznala težave.

Te dni bo predme stopila moja deklica, prebujajoča se ženska, oblečena v svečano obleko, z lepo frizuro in skupaj bomo odšli na valeto. Otroštva je nepreklicno konec. ♥

Poglej še naše naročniške oddaje:

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Točno tako: zaključena osnovna šola pomeni konec enega lepega obdobja, ki ga ne bo nikoli več nazaj.
    V današnjem času uspešno končana osnovna šola ne pomeni več nekega pomembnega dosežka. Pa vendar je to dosežek: v osnovni šoli se ogromno naučimo in dobimo osnovo za vse predmete.
    Žal ni bilo vedno tako: ko sem jaz hodila v osnovno šolo je bilo ogromno otrok, ki niso končali osnovne šole in so končali v 5., 6. ali 7. razredu.
    Nekatere učiteljice so bile prave hudobne vešče: z veseljem so dajale cveke, iskale neznanje, poniževale otroke in jih tlačile! Koliko učencev je ponavljalo! Večkrat sem o tem razmišljala: so bili res manj inteligentni ali so bili samo potlačeni? Saj so danes čisto normalni ljudje. Priučili so se kakega poklica, se zaposlili, imajo družine, sezidali so si hiše! Mislim, da se marsikdo, ki mu ni uspelo končati osnovne šole še danes zaradi tega počuti ponižanega.
    Vam povem samo primerjavo: v 5. razredu so bili štirje oddelki, v 8. razredu samo dva. Si predstavljate, koliko otrok je ponavljalo?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja