Zakaj vzgajam otroke, kot bi živeli v devetdesetih

Foto: Canva

Nisem staromodna in ne živim v preteklosti, toda kolikor se le da, delam vse, kar je v moji moči, da svoje otroke vzgajam, kot da smo še vedno v devetdesetih letih. Tisti, ki ste otroštvo preživljali takrat, veste, o čem govorim.

Morda sem pristranska, a biti otrok v devetdesetih je bilo enkratno. Časi so bili veliko preprostejši. Naša največja skrb je bila, da ne bomo zamudili igre s sosedi in bili smo tako rekoč zraščeni s svojimi kolesi. Sporočila smo si pisali na listke papirja in televizijo smo gledali trikrat na teden.

Želim si vzgojiti otroke, ki bodo gradili spomine in prijateljstva. Globoka prijateljstva, ki se razvijejo skozi neštete ure skupaj staknjenih glav, ki si izmišljajo nove igre ter raziskujejo živo in neživo naravo. Toda svet se je v teh desetletjih močno spremenil in spoznala sem, da bo treba, če želim svojim otrokom omogočiti otroštvo, kot sem ga imela sama, na tem namensko delati. Zato načrtno sledim nekaterim načelom, ki jih smatram za koristna pri vzgoji svojih otrok:

1) Dolgčas je dobrodošel

In zdrav. Otroke pripravi do tega, da uporabijo in razvijajo svojo domišljijo. To je dolgčas, ki traja več kot tistih nekaj trenutkov, preden otrok zagrabi telefon, tablico ali daljinca. Kot otroci smo ogromno časa preživeli ob gradnji velikih in majhnih utrdb, se igrali domišljijske igre in s tem resnično prebudili svoj ustvarjalni del možganov.

2) Naj izkusijo poraz
Spomnim se, kako smo z družino igrali Monopoli. Ko je mlajša sestra izgubila, je zagrabila ploščo in jo zabrisala v zrak. Čeprav je bilo to nadležno (in tudi zabavno), je bil to pomemben del odraščanja. Ne moreš vedno zmagati. Moraš se naučiti tudi izgubiti. Takšen poraz te pripravi na izgube, ki so v življenju neizbežne. Čeprav mislite, da jim bodo nenehne zmage (seveda s pomočjo odraslih) povečale samozavest in se boste s tem izognili izbruhom jeze, jim v resnici delate medvedjo uslugo. Pustite jim izgubiti, jokati in zabrisati igro v zrak. Podprite jih, ko izgubijo. S tem jim boste pomagali, da se jim svet ne bo sesul, ko bodo kasneje v življenju pričeli tudi izgubljati.

3) Ne pretiravajte z darili
Se spomnite, ko so starši dovolili, da si lahko na počitnicah izberete „karkoli“? Jaz sem si izbrala kamen z očmi, sestra pa svinčnik. Stara sem bila osem let in kamna ter svinčnika se spomnim še danes. Darila smo dobili samo za rojstni dan in na počitnicah, zato smo se jih res veselili. Moji otroci so v trgovini takoj poiskali največjo igračo. Doma so imeli toliko navlake, da jih ni nič več navdušilo. Ko smo pričeli darila omejevati na posebne priložnosti, so postala tudi najmanjša darila posebna in čarobna. Postali smo manj materialistični in izkušnje so postale več vredne od daril.

4) „Ni slabega vremena, je le slaba oprema“

Mama nas je vedno preganjala ven. Ure in ure smo se zunaj igrali in se vrnili domov šele za večerjo. Igra na prostem je ključnega pomena za duševni in fizični razvoj otroka. Otroci sklepajo prijateljstva, se umažejo in koristno uporabljajo svojo energijo – vse to jih dela srečnejše.
Dovolimo jim biti glasni, skakati z gugalnic in si raztrgati kolena. Ne želimo si otrok, ki bodo postali zaradi premalo preživetega časa na prostem vedenjsko problematični. (Kar danes ni redkost.)

5) Umaži se!

Velikonočna nedelja je bil edini dan, ko so mi starši rekli, naj se ne umažem. Vedno smo si nadeli „oblačila za igro“, se kotalili po hribu, delali tortice iz blata in kopali za deževniki. Če bodo otroci lahko skakali po lužah in drugih „umazanih“ površinah, bodo s tem dejavno spodbujali vsa svoja čutila.

6) Svoje bitke naj bijejo sami

Ne spomnim se, da bi se v medvrstniške spore kdaj vključevali starši. Probleme smo reševali sami. Včasih je bil sklenjen sporazum, drugič se je končalo tako, da je nekdo loputnil z vrati in zakričal: „Nikoli več se ne bom igral s teboj!“ In to je čisto v redu. Razen takrat, ko je kdo poškodovan, svoje otroke spodbujava, da nestrinjanja rešijo sami. Pomembno je, da se naučijo izražati mnenje, želje, potrebe, da se učijo pogovarjati in sklepati kompromise. In najbolje je, če to počnejo med igro.

7) Dobro je dati rutino „na pavzo“
Najraje se spominjam poletnih večernih iger s prijatelji. V temi smo se lovili, tekali za kresničkami in preprosto uživali. In seveda smo bili strašni „frajerji“, ker smo lahko bili dlje pokonci. Dovolite otrokom prekinitev rutine. Naučili se bodo fleksibilnosti, ki jim bo kot odraslim pomagala, da se bodo lažje soočali s spremembami.

8) Ne priganjaj! 

Čeprav se še tako trudim, da temu ne bi bilo tako, živimo hiter tempo življenja. Služba, vrtec, šola, aktivnosti … Nenehno se mi zdi, da smo pozni. Ugotovila sem, da pri svojih otrocih povzročam nemir, če jih neprestano priganjam. Najbolj sem pri otrocih občudovala to, da so se znali ustaviti in povohati rožico, opazovati mravlje na njihovi delovni poti, poslušati žolno, ki tolče visoko v krošnji … In s tem, ko sem se nanje jezila, naj pohitijo, sem v njih pričela zatirati to čudovito otroško čudenje. Tudi ko se nam mudi, se skušam ugrizniti v jezik in prikriti svojo notranjo bitko ter jim pustiti, da naredijo stvari v svojem tempu in uživajo v drobnih trenutkih.

Spomnite se svojih najljubših spominov, tistih, ki so vas oblikovali v človeka, ki ste danes. Zagotovo to ni bilo gledanje televizije. Naredimo svojim otrokom in sebi uslugo in se poskušajmo „resetirati“ na možgane iz časa devetdesetih. Sprostimo se, pustimo jim voziti kolesa, se umazati in kopati jarke v blatu. Še opazili ne bodo, da se učijo postati zdravi odrasli.

Povzeto po: simplyrootedfamily.com