Zakaj nekatere ne zmorejo niti enega otroka?

Dvomim, da zaradi lastne razvajenosti. Prav tako kot ne verjamem, da mame z več otroki (med katerimi so celo dvojčki) z lahkoto vse obvladujejo same.

Na družabnih omrežjih je (predvsem med mamami, no, tudi med nekaterimi očki) v
teh dneh zaokrožilo blogersko razmišljanje mamice treh otrok, med katerimi sta tudi dvojčka in v katerem imajo glavno vlogo družine z enim, seveda razvajenim otrokom, ki ga preokupirani starši ne zmorejo obvladovati sami, zato so ves čas obkroženi z vsaj ožjim sorodstvom. In to naj bi bilo zato, ker so tudi sami razvajeni.

Seveda me je zato, ker imam sama prav tako tri, med katerimi sta dvojčka, zapis tudi pritegnil. Neke vrste profesionalna deformacija. Ampak poanta sploh ni v dvojčkih. Med bralci je zapis požel mnogo odobravanja in kar vidim mamice (z več otroki), ki so se muzale ob zanimivih opažanjih iz realnega življenja in si mislile: »Točno tako! Končno je ena povedala na glas.«

In ja, priznam, ko sem začela brati prve prigode, sem se nasmejala tudi sama. Predvsem tisti s polno čakalnico, v kateri je največjo gnečo predstavljala razširjena družina, ki je spremljala enega dojenčka na sistematski pregled. Medtem ko so ga vsi »pedenali« spredaj in zadaj, je ta vseeno kričal, zmaga pa zagotovo teatralični opis malega, ki opleta z glavo, kašica leti vse naokrog, odrasli se menjajo, da ga lahko sploh nahranijo … Ob njem sem si zares mislila – evo, več babic, kilavo dete. V tem ekstremnem primeru se v resnici strinjam z avtorico – nekaj je spremstvo še ene osebe, nekaj pa pretiravanje s celim konvojem spremstva …

Grozno priznanje: potrebuje pomoč!

A sem se hitro nehala smejati, ko sem se spomnila na naše prvo leto življenja z dvojčki in še ne 20 mesecev starejšim otrokom. To je bilo obdobje mojega življenja, ko sem se srečevala s hojo po mejah svojih zmogljivosti 24 ur na dan, vseh sedem dni v tednu: od prvih krčev dvojčkov, stalnega joka, nočnega zbujanja (eden, še večkrat oba hkrati ali pa vsaj eden za drugim, podojiti, potem pa miriti jok, odložiti in čez pol ure jovo na novo …), zaradi česar sem se zjutraj počutila kot zrezek, ki ga gospodinja potolče za nedeljsko kosilo, stalnih bolezni, fizične (in psihične) izčrpanosti, občutka nemoči, da bi ob tem čim bolje poskrbela še za prvega … in glavnim, kar želim zapisati: priznanjem, da potrebujem pomoč. Tudi to je bila zame hoja po robu, pa čeprav se je v knjigi o dvojčkih, ki sem jo požirala pred porodom, nenehno pojavljal stavek: »Poiščite si pomoč!«

Najtežje je po priznanju sami sebi potem tudi drugim priznati, da potrebujem pomoč, in jih zanjo tudi konkretno prositi.

To za mamo, ki je bila sicer v nekaterih stvareh kar precej perfekcionistka, ni niti malo mačji kašelj. Vsaka mama si po določenem času po rojstvu otroka želi, da bi bila končno samostojna: da bi ga sama previla, oblekla, pripravila obrok zase, ga nahranila, pospravila, ga peljala ven … In ko se ti zdi oziroma se že kar dobro zavedaš, da to obdobje ne le, da še ni blizu, ampak da se po dveh mesecih prava kalvarija šele začenja, sledi priznanje lastne nemoči. Še huje – odločitev, da tudi v resnici konkretne osebe zaprosiš za pomoč! Da njim priznaš, da sama ne zmoreš. In to včasih tudi tistim, ki jih prej nikoli ne bi poklical na pomoč. Pa čeprav vem, da večini to sploh v breme, ker načeloma radi pomagamo drugim.

Kdo si želi utrujene, tečne, izmozgane mame?

Pa čeprav je tako fino biti samostojna, poskrbeti sama za vse svoje otroke in biti svoj šef, pride čas, ko si priznaš, da lahko sicer še malce zdržiš, ampak da bo to škoda za vse. Zate, ker se boš prej ali slej sesula. Za otroke, ki bodo namesto mame imeli razvalino, ki bo le še tehnično skrbela za njih. Za moža, ki se bo vračal k utrujeni, tečni ali zagrenjeni ženi, ki zanj ne bo zmogla najti niti atoma energije več.

Taka mama bo podpirala le še dva vogala hiše, ker tretjega – veselja še dolgo (vsaj dokler otroci ne zlezejo iz plenic) ne bo. Le kdo ima od tega še kakšno korist? Še najmanj mama sama, ki za svoje najdražje želi najboljše. In del njene rasti je lahko tudi spoznanje, da ni nujno, da gre vse po in čez meje zmogljivosti, ampak da lahko s tem, ko drugi priskočijo na pomoč, pomaga sebi, svojim in konec koncev tudi tistemu, ki pride pomagat.

V mojem primeru je bila to moja mama, ki je leto dni po stalnem prihajanju k nam povedala, da ji je bilo to leto kljub vsem gromozanskim naporom eno najbolj dragocenih. Za kaj takega sem lahko le globoko hvaležna in ganjena ob spoznanju, da niti svojega življenja še zdaleč ne vodim le sama.

Zakaj bi se sploh primerjale med sabo?

To za nikogar ni prijetno, niti produktivno. S tem ne dosežem drugega kot boljši ali slabši občutek o tem, kako mi gre.

Res je, da sem na pomoč poklicala pri treh otrocih, ki so bili po starosti zelo blizu (v dveh letih sem rodila tri), a nečesa sem se kljub moji situaciji, ki je bila zahtevna, še naučila: ne sodi drugih mamic! Zakaj bi se konec koncev sploh primerjala? To za nikogar ni niti prijetno niti produktivno. S tem ne dosežem drugega kot boljši ali slabši občutek o tem, kako mi gre.

Res je, marsikdaj se mi je upiralo poslušati mame, ki so imele enega ali dva otroka in »jamrale«, kako je težko. A ker sem obenem videla tudi mame, ki so imele podobno situacijo kot jaz in niso bile videti niti pol toliko utrujene, sem počasi spoznala, da pri otrocih zares ni receptov.

Nekdo ima lahko natančno tako situacijo kot jaz, pa so otroci tako drugačni (bolj/manj zahtevni). Drugačne smo mame (in tu težko poslušam besedo ne/razvajene). Drugačne so družinske okoliščine (nekatere za pomoč ne morejo prositi nikogar, ker so se preselile daleč od domačih in mož morda cele dneve dela, drugim se pomoč ponudi kar sama v obliki babic, tet …). Drugačni so vzvodi, zakaj, kdaj in koga nekdo pokliče na pomoč (osebnostno smo si pač zelo različne). In da, drugačni so časi – ni vojne, ko bi mame z 10 otroki ostale same (jim je preostalo kaj drugega, kot da so zdržale?). So avtomobili, so zdravniki, so pralni in sušilni stroji …, predvsem pa nismo tako eksistencialno odvisni od trdega fizičnega dela, ki bi nam onemogočil, da bi razmišljale še o čem drugem kot o tem, kako bomo preživeli.

In ne, to niso izgovori. To so razlogi, zakaj mislim, da je zgražanje, obsojanje in primerjanje povsem neproduktivno, predvsem pa nas oropa za priložnost razvijanja naše lastne empatije. Te pa smo vsi tako zelo lačni!

Zgražanje, obsojanje in primerjanje je povsem neproduktivno, predvsem pa nas oropa za priložnost razvijanja naše lastne empatije. Te pa smo vsi tako zelo lačni!

Sem taka, kot prav zdaj zmorem

Mame pa kljub vsemu zgoraj ostajamo enake: večina svojim otrokom želimo najboljše. Le načini, za katere mislimo, da so zanje najprimernejši, so tako raznoliki. Zato tako težko poslušam primerjave, v katerih čutim pritisk na to, kakšne mame smo. V večini primerov si upam trditi, da take, kot najbolje zmoremo. In v to je vključen tudi občutek nemoči, ki se pri nekaterih pojavlja ves čas, pri drugih občasno, tretje si tega niti ne dovolijo, četrte se zato raje s pomočjo »oborožijo« že prej, pete …

Razumem tudi mamice z enim, ki ga ne zmorejo

In da, razumem tudi mamice z enim otrokom, ki tarnajo, da ne zmorejo. Spomnim se prijateljice, s katero sva se med prvim porodniškim dopustom pogosto slišali in je bila neredko tako izčrpana, da sem se spraševala, kako ji bo, ko bo imela drugega (danes pričakuje tretjega in ji gre odlično!). Torej pri enem. In ker jo dobro poznam, verjamem, da ji zares ni bilo lahko. Pa ni bila razvajena in ni iskala izgovorov.

Kaj pa vem, kako zahteven je njen otrok? Kaj pa vem, kako so vzgajali njo in kakšno vzgojo si sama želi za svojega otroka? Ali sploh dobro vem, kako je imeti samo enega otroka, če sem to imela le dobrih 20 mesecev?

Ne, ne vem, zato drage mame, prosim, opomnite me, ko se bom naslednjič hotela primerjati z vami, kako vam je lažje kot meni. Ker vem, da se materinskega dela, predvsem pa občutka, kako težko/lahko nam je, ne da primerjati. In enako prosim tudi vas, ko se boste primerjale z mano.
 

Foto: bohemianmummy.uk, friendshipcircle.org