Zakaj do otrok nismo tako spoštljivi kot do odraslih?

Foto: Shutterstock

To sem se vprašala pred dobrima dvema tednoma, ko smo tečne mame po neki dejavnosti prišle iskat otroke, ki sem jim ni nikamor mudilo.

Tako sem zadnjih 14 dni načrtno opazovala tako odzive naju z možem kot tudi odzive drugih staršev do svojih otrok.

Z ugotovitvami moje male raziskave se bo najverjetneje strinjal marsikdo: do odraslih oseb, do neznancev, do sosedov in prijateljev ter celo do drugih otrok smo veliko prijaznejši in spoštljivejši kot do svojih lastnih otrok.

V različnih situacijah preteklih dni sem namreč od drugih slišala in sama izrekla marsikaj, kar je bilo namenjeno našim otrokom. Naj navedem nekaj primerov:

Ironija: »Resno, to boš oblekel?«

Poniževanje: »Oh, obnašaš se kot dojenček …«

Vzvišenost: »Ker sem jaz tako rekla!«

Pritoževanje: »Kar naprej mi nekaj težiš, zaradi tebe sem tako utrujena!«

Pogojevanje: »Če vsega ne poješ, ne dobiš sladice!«

Kričanje: »Takoj nehaj!«

Ponavljanje očitnega: »Pojej! Pojej! Pojej! Pojej!!«

Zdaj pa si predstavljajte, da tako nastopate v odnosih z drugimi odraslimi osebami. Ali da kdo drug tako govori z vami. Nič kaj zrelo se ne sliši, kajne?

Ne gre za to, da bi bili hudobni, nesočutni ali nečuječi starši. Le standard spoštljivosti do otrok se je očitno tako znižal, da se niti ne zavedamo več dobro, da zgornje in podobne stavke sploh uporabljamo.

In poleg tega, da smo do otrok nespoštljivi, ko se vedejo neprimerno (in lahko za svojo vest najdemo zagovor našega vedenja), nespoštljivo z njimi govorimo celo takrat, ko se vedejo popolnoma vzgojeno. Včasih kakšno vedenje kar vnaprej predpostavimo in že v kali zatremo z nespoštljivo opazko.

Pogled z druge perspektive

Ne spomnim se, kdaj bi name nazadnje kdo kričal in mi očital stvari na način, kot to dnevno doživljajo otroci. Ne doma, ne v delovnem okolju, ne na avtobusu, niti ne takrat, ko delam napake. Niti takrat, ko sem lena, nihče ne zavija z očmi.

Ne spomnim se, kdaj bi name nazadnje kdo kričal in mi očital stvari na način, kot to dnevno doživljajo otroci.

Prav tako se tudi jaz ne vedem do drugih odraslih. Ne vem, če sem se že kdaj do nekoga vedla tako odrezavo in nepotrpežljivo, kot sem se nedavno do svojih otrok.

Še do nenapovedanih obiskov v največji gneči dneva sem prijaznejša kot do lastnega otroka, ki me je včeraj med kuhanjem želel samo nekaj vprašati.

Lažje je biti spošljiv do znanca kot do svojega otroka … a vendar?

Drži, lažje je biti spoštljiv do znanca, s katerim nista istega mnenja, kot do svojega otroka, ki »pritiska na gumbe«. Tako,kot je včasih lažje biti spoštljiv in bolj prijazen do soseda kot do zakonca. Zakaj? Ker gre za ljudi, ki v naše življenje niso tako zelo vpeti kot naši najbližji.

Pa vendar nam to ne daje samodejne pravice, da smo, posebej do otrok, nespoštljivi. S spoštljivim odnosom in tem, da premislimo, preden uporabimo zguljene starševske fraze, se ne odpovemo našemu poslanstvu pri vzgoji otroka, ki je tudi postavljanje meja in usmerjanje otrokovega vedenja.

Bodimo otroku zgled v odnosu z njim samim

Med raziskovanjem tega »sindroma nespoštljivosti do otrok«, kot sem ga sama poimenovala, sem pomislila na zanimivo primerjavo.

Pred prehodom za pešce s prijateljem čakate na zeleno luč. Ko se prižge, vaš prijatelj tega ne opazi in kar nadaljuje pogovor z vami. Je vaš odgovor podoben temu: »Zelena je, pridi, greva«? Ali temu: »Daj, spet filozofiraš pri belem dnevu! Pohiti, gremo, gremo! Saj se bo prej prižgala rdeča, če boš tako počasen!«

Kar nekaj začudenih pogledov bi bili deležni, če bi na prijatelja (ali katerokoli drugo odraslo osebo) renčali z besedami iz drugega primera, kajne? Ko pa na prehodu za pešce takšne in podobne stavke stresamo na svoje otroke, se nihče niti ozre ne. Ker je postalo samoumevno.

Kot starši smo zgled svojim otrokom. Spoštljiv odnos je nekaj, česar se učijo od nas. Ni dovolj, da otroku povemo, da se ne kriči na natakarje, voznike avtobusov, trgovke, natakarice, sosede, stare starše. Da se jih ne zmerja, ne ponižuje, da jih vljudno kaj prosimo in vljudno tudi odgovarjamo na vprašanja.

Pokazati mu je treba, da se do nikogar nimamo pravice vesti nespoštljivo. Niti do njega samega. Kajti le tako bo naš otrok eden tistih, ki bodo kot odrasli prekinili nespoštljivo vedenje do svojih otrok.

Foto: mom.me