Zakaj čustveno varanje ni nedolžno?

Vir: Shutterstock

Kdaj je naklonjenost osebi, ki ni naš partner, lahko nevarna in zamaje ljubezenski odnos?

Kaj je čustvena nezvestoba?

Čustvena nezvestoba je intimno razgaljenje nekomu, ki ni naš življenjski sopotnik.

Nezvestoba nikoli ni nekaj preprostega. To je večplastna preizkušnja, ki se tiče tudi vprašanj, kot je: Kaj je v ozadju vsakega posameznika, kakšni so obrambni mehanizmi pri soočanju s prevaro, pogosto so to različni izgovori … Vse pa prinaša številne posledice. Prevara je vedno travmatičen dogodek za par, saj boli in predstavlja velik izziv, poraja vprašanja, kako sploh iti naprej.

Ko se osebi zapleteta samo čustveno, ne pa tudi v spolnosti, se pojavijo dvomi, kaj je šlo narobe in kako nadaljevati. V tem primeru govorimo o čustveni nezvestobi, ki jo lahko opredelimo kot intimno razgaljenje nekomu, ki ni življenjski sopotnik. Vendar ni nujno, da iskrica, ki se vname ob nekom drugem, napreduje v spolnost. Čustveno varanje samo po sebi je dovolj, da v partnerskem odnosu zazeva razpoka, sprva morda majhna, a zelo nevarna.

Čustvena nezvestoba pomeni, da se posameznik s partnerjem ni zmogel več dovolj zbližati, ob njem se ni več čutil slišanega, spoštovanega, ljubljenega, upoštevanega, zato je svoje srce, s tem pa tudi dvome, skrivnosti in razmišljanja, odprl nekomu drugemu.

Morda v obliki dopisovanj po elektronski pošti, pogovorih na socialnih omrežjih, pogovorih ob kavi, v večini primerov na skrivaj ter prežetih z vsebino, ki jih ne zmore razrešiti s partnerjem. Četudi so to stiske, ki bi jih morala oseba predelati prav z zakoncem: dvome o njunem odnosu, dileme glede starševstva ipd. Čeprav noben pogovor sam po sebi še ni varanje, pa že prikrivanje tovrstnega odnosa lahko hitro uide izpod nadzora in povzroči bolečino vsem vpletenim.

Ko čustveno varanje prepoznamo, imamo izbiro: Lahko prekinemo stik z zaupnikom in se o tem odkrito pogovorimo s partnerjem ali pa nadaljujemo prijateljevanje in dovolimo, da to preraste v nekaj več.

Je vsak pogovor že varanje?

Kje je meja med nedolžnim, povsem prijateljskim pomenkovanjem dveh oseb ter odnosom, kjer se že prebujajo nežna čustva, hrepenenja in erotična kemija? Ta meja je lahko, če je posameznik ranljiv, sestradan sočutja ter globoko osamljen, česar pa si pogosto ne prizna, zelo tanka. Če je odnos trden, osrečujoč in partnerja komunicirata, sta lahko odprta, si zaupata, sta pristna, brez globokih skrivnosti in prikrivanj zamer, potem sta drug drugemu dovolj. Tako čustveno kot spolno intimno sta si vse, kar potrebujeta.

Ko srce razgalimo drugemu …

Če je odnos trden, osrečujoč in partnerja komunicirata, sta lahko odprta, si zaupata, sta pristna, brez globokih skrivnosti in prikrivanj zamer, potem sta drug drugemu dovolj. Tako čustveno kot spolno intimno sta si vse, kar potrebujeta.

Vsak par vsakodnevno seveda komunicira s številnimi drugimi, pogosto tudi privlačnimi ljudmi, npr. sodelavci, znanci, skupnimi prijatelji ipd., vendar pa so naboji teh pogovorov, naravnanost, energija in čustva nekaj povsem drugega, kot takrat, ko se eden od partnerjev čuti nerazumljenega. Takšna ranjena in nesrečna duša bo, kar je povsem normalno, začela hrepeneti po sprejetosti, komplimentih in tem, da bi nekomu razkrila srce.

Ko bo nekoga spoznala, naj bo to srečanje s prijetnim znancem ali pa snidenje z nekom povsem novim, se bo ta oseba odprla. In v številnih primerih partnerju o tem ne bo povedala ničesar, medtem ko se bo intimna vez med njo in novim zaupnikom začela poglabljati. Partner bo postal le še nekdo, o komer bo ta posameznik govoril, nevarno pa je, če ne bo več govoril z njim samim.

Nezvestoba se začne s prvim korakom, ki je nabit s čustvi nerazumljenosti, bolečino, strahom, sramom, samoto, hrepenenjem.

Partnerski odnos lahko postane čustveni trikotnik, saj nezadovoljstvo pelje do tega, da ljudje hitreje opazijo privlačne lastnosti drugih ljudi, tako vizualne kot osebnostne. Posameznik, ki se s partnerjem ne zmore več povezati, bo nevede iskal ljubezen, svojo sorodno dušo, zato bo toliko bolj dovzeten za to, da bo v nekom drugem uzrl izpolnitev svojih hrepenenj po sprejetosti in nežnosti.

Četudi številni ljudje varanje razumejo kot telesni stik, npr. poljub, dotik, spolni odnos, pa se jih le malo zaveda, da se nezvestoba začne s prvim korakom, ki je vedno nabit s čustvi: z občutki nerazumljenosti, bolečino, strahom, sramom, samoto in hrepenenjem.

Znaki čustvenega varanja

Čustveno varanje se, čeprav je boleče, ne konča nujno z razdorom zveze, temveč je lahko priložnost za nov začetek, odkrit pogovor in rast.

Med znake čustvene nezvestobe poleg laganja in prikrivanja partnerju pritevamo tudi naslednja vedenja:

• Posameznik se začne urejati za osebo, s katero se je čustveno zbližal, in sicer tako, kot se ni še nikoli ali pa vsaj dolgo ne. Omisli si na primer nova oblačila, pričesko, bolj pazi na svoj videz, postavo ipd.
• Oseba, ki se čustveno zaplete z drugim, se že ob misli na to, da bi ju »ujel« njen partner (četudi ne v kočljivi situaciji, ampak le med pogovorom), počuti krivo in neiskreno.
• Sporazumevanje je čustveno nabito in intimno, vključuje tudi pogovore o nezadovoljstvu v zakonu in spolnosti, tej osebi posameznik zaupa več kot lastnemu partnerju.
• Znak čustvenega navezovanja je tudi namerno iskanje bližine te osebe in zanašanje na njeno podporo, nasvete, tolažbo, poklone ipd.

Vedno imamo izbiro!

Na tej točki ima vsakdo, ki takšno vedenje in čustva prepozna pri sebi, izbiro: Lahko prekine stik z zaupnikom in se o tem odkrito pogovori s partnerjem ali pa nadaljuje prijateljevanje in dovoli, da to preraste v nekaj več.

Če se oseba dobro pozna in je iskrena do sebe, bo lahko začutila, kdaj ji stvari uhajajo izpod nadzora in si priznala, da se vedno bolj zbližuje z nekom drugim ter posledično oddaljuje od svojega partnerja.

Čustveno varanje se, čeprav je boleče, ne konča nujno z razdorom zveze, temveč je lahko priložnost za nov začetek, odkrit pogovor in rast, tako osebnostno kot partnersko.