»Za slovenščino se je potrebno odločiti!«

Thumbnail

Pokukajmo v svet osemčlanske slovenske družine Filipič na avstrijskem Koroškem – kako živijo dvojezičnost, s kakšnimi predsodki se srečujejo v lastni državi, kako vidijo stanje v Sloveniji, kakšna je avstrijska družinska politika …

 

Njihova zgodba se prične pred več kot 20 leti na Dunaju, ko se v študentskem domu Korotan zaljubita Ljubljančanka Špela, študentka orgel, in koroški študent zgodovine in slovenščine Hanzi. Danes, po 20 letih zakona, s svojimi šestimi otroki živita na avstrijskem Koroškem, v Št. Jakobu v Rožu. Špela poučuje klavir in orgle v Slovenski glasbeni šoli, Hanzi pa je urednik pri Mohorjevi družbi.

V njuno zgodbo so v tem času vstopili še 20-letna Ana, ki že študira, 18-letni Miha, ki bo letos maturiral, šolarke 14-letna Ema, 10-letna Marta in 8-letna Zala ter 18-mesečni Jurij, ki je najbolj srečen doma.

Kaj vsak dan počne mama tako velike družine?

Špela: Trenutno poučujem samo nekaj ur, ker sem še na porodniškem dopustu. Sem pa tudi prej vedno delala polovični delavni čas, saj mi je pomembno, da kar največ časa lahko preživim s svojimi otroki. Tako velika družina je kakor majhno podjetje, nabere se kar dosti dela. Otroke je treba tudi prevažati k raznim aktivnostim, saj živimo na podeželju. Starejša dva tudi zato živita med tednom v dijaškem domu, ker se zaradi prenatrpanih urnikov in slabih prometnih povezav ne bi mogla vsak dan voziti.

Kdaj se sploh uspete vsi srečati?

Špela: Dijaški dom, kjer sta med tednom Ana in Miha, je v Mohorjevi hiši, kjer dela tudi Hanzi, tako da se lahko pri kosilu med tednom vsaj oni večkrat srečajo.

Ob vikendih je pa pri nas kakor v panju. Srečni smo, ker smo spet vsi skupaj, vsak hiti poročat, kaj vse je doživel v preteklem tednu, veliko je smeha, mlajši radi spijo pri starejših. Za sobotne in nedeljske zajtrke si radi pustimo čas in uživamo te skupne trenutke. Če nimajo starejši preveč učenja, si porazdelimo delo v gospodinjstvu, na vrtu, pri večjih stvareh pa poprimemo vsi skupaj. Seveda spadajo zraven tudi prepiri o tem, kdo mora več pomagati, ipd. …. Zala in Marta jo radi kam popihata in se izogneta delu, kar pa zelo razjezi starejše, ki so morali v njuni starosti že močno »garati«.

Ker Miha profesionalno trenira hokej na ledu pri KAC-ju v Celovcu, ga zaradi tekem tudi ob vikendih bolj malo vidimo. A sestre ga obožujejo in občudujejo in so zelo ponosne nanj.

Med vikendi se zbiramo tudi k skupni molitvi, čeprav nam ne uspe vedno.

Kot slovenska družina živite v sicer pretežno avstrijskem, nemško govorečem okolju. Kaj to konkretno pomeni za vaše življenje?

Tudi danes skoraj vsi starejši vaščani še znajo slovensko, čeprav nekateri tega nočejo priznati.Hanzi: Pravzaprav je okolje pretežno nemško govoreče šele kratek čas. Prej so bili naši kraji pretežno slovensko govoreči. Tudi danes skoraj vsi starejši vaščani še znajo slovensko, čeprav nekateri tega nočejo priznati. Za enakopravnost slovenskega jezika se trudi zlasti Cerkev, pravzaprav najbolj dosledno. V ljudskih šolah lahko otroke prijavimo k dvojezičnemu pouku, to je predmet slovenščina in pouk v slovenskem jeziku, nismo pa z njim vedno zadovoljni. Ta pouk naj bi bil praviloma pol časa v nemškem in pol časa v slovenskem jeziku. Imajo pa koroški Slovenci močno razvite kulturne organizacije, ki se prav tako trudijo za slovensko besedo in kulturo. Kljub vsemu temu je vedno manj ljudi, ki še kolikor toliko zanjo slovensko, in je vedno manj možnosti za pogovor v slovenskem jeziku. Zelo dominantni so mediji, kjer se otroci večinoma srečujejo le z nemškim jezikom, vedno bolj tudi z angleškim. V Sloveniji opažamo, da postaja angleščina vedno bolj pomembna, predvsem med mladimi, tako da si tudi „Slovenci v Sloveniji“ vedno bolj lahko predstavljajo, kaj pomeni zavzemati se za slovensko besedo.

Kako govorite pri vas doma?

Hanzi: V naši družini poskušamo ohranjati in spodbujati talent dvojezičnosti. In sicer tako, da je naš družinski jezik dosledno slovenski in se zanj veliko bolj trudimo. Nemščina je namreč tako dominantna in vseprisotna, da se je mimogrede naučimo. Če želimo živeti tudi slovensko identiteto in kulturo ter ohraniti svojo materinščino, pa se moramo starši posebej potruditi in slovenščino dosledno uporabljati v družini, če želimo, da jo bodo znali in govorili tudi še naši otroci in vnuki. Jezika se človek nauči le, če ga vsak dan uporablja.

Jezik pa je verjetno močno povezan z doživljanjem nacionalne identitete …

Jezik, ki si ga je človek kot prvega prisvojil, je običajno tudi jezik srca. Če ta jezik zavržeš ali ga zatajiš, si si sam naredil največjo škodo.Hanzi: Zame je na prvem mestu Božja identiteta, zavest, da smo Božji otroci. Svojo identiteto bi morali najprej iskati v Svetem pismu. Vsebina prvih slovenskih tiskanih knjig je Božja beseda. Zato je zame slovenščina blagoslovljena in jo je vredno negovati, se truditi zanjo. Jezik, ki si ga je človek kot prvega prisvojil, je običajno tudi jezik srca. Če ta jezik zavržeš ali ga zatajiš, si si sam naredil največjo škodo. In običajno je tudi tako, da če spoštuješ svojo materinščino, spoštuješ in lahko za svoje sprejemaš tudi druge jezike in kulture. Tako nam je tudi nemščina zelo prirasla k srcu.

Za slovenstvo, za slovensko besedo in kulturo, se moramo koroški Slovenci zavestno odločiti in se zanju potruditi, sicer se pač asimiliraš. Od 80.000 slovensko govorečih Korošic in Korošcev v današnjih mejah avstrijske Koroške v letu 1880 je do danes ostalo le pičlih 15.000 koroških Slovencev (če sploh). Zame pa je bolj pomembno vprašanje, ali znamo živeti srčno kulturo, ali znamo živeti ljubezen do bližnjega, ali se zavestno znamo odločati za Božje kraljestvo in ga iskati – že tu na zemlji.

Kako pa je s prenašanjem slovenske identitete naprej na otroke? Je zahtevo ali gre povsem naravno?

Špela: Kakor pri vseh vrednotah tudi tu velja, da je najpomembnejši zgled. Velika je verjetnost, da bodo otroci, ki jih starši vozijo k maši, a se je sami ne udeležujejo, tudi sami kaj kmalu nehali hoditi k mašam. Podobno je tudi pri jeziku. Če bi otrokom svetovala, naj se kar učijo slovenščine, da bodo kdaj imeli boljše poklicne možnosti, sama pa bi se pogovarjala po nemško ali angleško, nič ne bi brala slovenskih knjig, svoj jezik pa bi pred drugimi, recimo takimi, ki so do slovenščine nestrpni, zatajila, potem tudi otroci ne bi jemali resno slovenščine in bi se verjetno pogovarjali samo še po nemško. Takih primerov je na Koroškem nešteto.

Je otrokom kdaj težko govoriti slovensko?

Ko mi pripovedujejo o tem, kaj je bilo dopoldne v šoli, ponavadi preklopijo na nemščino. Poslušam jih, potem pa vse ponovim v slovenščini.Špela: Miha in Ana sta že v tisti starosti, da jima je slovenski jezik velika vrednota, da ga uporabljata in sta nanj ponosna. Mlajše punce pa med sabo rade govorijo nemško. Čeprav hodijo v dvojezično šolo, je pouk večji del v nemščini. Ko mi pripovedujejo o tem, kaj je bilo dopoldne v šoli, ponavadi preklopijo na nemščino. Poslušam jih, potem pa vse ponovim v slovenščini, saj večkrat ne poznajo ustreznih slovenskih izrazov. Knjige berejo raje nemške, jaz pa zahtevam, da berejo tudi slovenske. Zelo so koristne počitnice na morju z mojimi sorodniki, s katerimi morajo govoriti slovensko. Pri nas v Šentjakobu imamo slovensko društvo in otroci pojejo pri slovenskem zborčku in igrajo slovenske gledališke igre. Zelo zanimiv fenomen pa je, da se med seboj pogovarjajo nemško, čeprav znajo vsi, nekateri boljše, drugi slabše, slovensko.

So se otroci nemščine naučili šele v šoli?

Hanzi: To je bilo zelo različno. Starejša dva, Ana in Miha, sta pravzaprav odraščala v slovensko govorečem okolju, veliko sta bila pri starih starših, ki vsi govorijo slovensko. Ko je bila Ana stara pet let in sem si že delal skrbi, da bo šla v šolo in skoraj nič ne zna nemško, sem jo nekega dne izza vogala slišal, kako je z neko novo prijateljico sosedo, kakor bi odrezala slovenščino, govorila po nemško. Ana je kasneje obiskovala Škofijsko klasično gimnazijo, maturirala v Sloveniji in štiri leta ni imela skoraj nič nemščine. Pa je kljub temu brez težav opravila sprejemne izpite za pedagoško visoko šolo (razredni pouk) v Celovcu, kjer so zlasti strogi pri nemščini – predvsem pri pravopisu.

Dodaten jezik ali dva predstavljajo izvrsten trening za možgane in dobro vplivajo na razvoj otroka tudi na drugih področjih.Pri drugih otrocih je bilo že nekoliko drugače. Nemški jezik so spoznavali v vrtcu, pri pogovoru in igranju z drugimi otroki in so tako odraščali dvojezično. Z nemščino nimajo težav oz. gotovo ne hujših kakor nemško govoreči otroci. Znanstveniki pa so že dokazali, da resnično živeta dvo- ali večjezičnost v otroštvu spodbuja razvoj možganov. Torej v tem primeru ne velja samo ‘več jezikov znaš, več veljaš’, temveč tudi, da dodaten jezik ali dva predstavljajo izvrsten trening za možgane in dobro vplivajo na razvoj otroka tudi na drugih področjih.

Seveda pa so bile tudi težave, a ne zaradi učenja jezikov, temveč zato, ker je na Koroškem še vedno veliko ljudi, ki goji mržnjo do vsega, kar je slovenskega.

Kako konkretno občutite to mržnjo?

Hanzi: Ta mržnja je globoko zakoreninjena v dušah nekaterih Korošcev. Najhuje je pri tistih, ki so kdaj imeli slovenske prednike in so se ti v nekem trenutku odločili, da hočejo biti Nemci. Danes se običajno zavedajo tega, da je dvojezičnost koristna, a ko želiš postaviti kako dvojezično tablo, se jim samodejno ježijo lasje in se z vsemi štirimi branijo dvojezičnih krajevnih napisov, čeprav je večina nemških krajevnih imen na južnem Koroškem prevzeta iz slovenščine (pred 500 in celo 1000 leti) in je dvojezičnost teh imen kulturna dobrina za vse Korošce.

Ko vedno znova in znova doživljamo, da je kdo do nas krivičen, tudi če pri tem ne omenja slovenščine, že vemo, da ne gre za nič drugega kot to, da tista oseba pri sebi še ni razčistila s tem globoko zakoreninjenim koroškim predsodkom, da so koroški Slovenci in vse kar je z njimi povezanega, nekaj nevarnega, nekaj drugorazrednega ali celo manjvrednega.

Imate kdaj občutek, da ste tudi zato veliko bolj zavedni Slovenci kot pa mi znotraj meja Slovenije?

Ni prijetno kot edini zavedni Slovenec sedeti v razredu pri roditeljskem sestanku in spregovoriti slovensko, kaj šele, če kaj zahtevaš.Špela: Kot Slovenka, ki prihajam iz Slovenije, sem šele tu na Koroškem spoznala, kaj pomeni biti zaveden. Samozavestno govoriti slovensko, kljub temu da te prebadajo sovražni pogledi, da se ti posmehujejo. Na občini uporabljati slovenščino, zahtevati slovenske dokumente, čeprav bi te radi na hitro odslovili z nemškimi, čeprav se delajo, da te ne razumejo in ti dajo dobro vedeti, da si zelo nadležen s svojo slovenščino. V vrtcu, v šoli nadlegovati učitelje, ker premalo, kljub dvojezični ustanovi, delajo in govorijo v slovenščini. Ni prijetno kot edini zavedni Slovenec sedeti v razredu pri roditeljskem sestanku in spregovoriti slovensko, kaj šele, če kaj zahtevaš. Vsi se spravijo nadte in te prepričujejo, da je slovenščine dovolj in še preveč, da kaj še hočeš.

Primerov je veliko in priznam, da mi je večkrat neprijetno v lastni koži in sem tu spoznala, da ni vedno lahko biti zaveden. Tako se tudi ne čudim, da je kar precej Slovencev na Koroškem, ki so se preselili iz Slovenije in se svojega jezika sramujejo,v javnosti raje govorijo nemško in svojih otrok niso naučili slovenščine.

V Sloveniji sploh ni možno uporabljati slovenščine, ker »zavedni Slovenci«, takoj ko slišijo, da imajo pred sabo tujca, preklopijo na nemščino ali pa angleščino.Še nekaj bi rada povedala zavednim Slovencem iz Slovenije: tisti, ki se pri nas učijo slovenščine, tako odrasli kot tudi šolarji, gredo običajno na kako ekskurzijo v Slovenijo, da vidijo, koliko so se že naučili, koliko že razumejo in da lahko govorijo slovensko. Pa so mi že mnogi potožili, da v Sloveniji sploh ni možno uporabljati slovenščine, ker »zavedni Slovenci«, takoj ko slišijo, da imajo pred sabo tujca, preklopijo na nemščino ali pa angleščino.

Koliko ste povezani z drugimi slovenskimi družinami na avstrijskem Koroškem?

Špela: Koroška je majhna, Slovencev tudi ni več tako veliko in se v glavnem vsi vsaj na videz poznamo. Srečujemo se na raznih slovenskih prireditvah, koncertih, plesih, gledaliških igrah. Veliko pa k povezanosti pripomorejo tudi otroci, ko jih starši vozimo na razne vaje. Tam se med njimi spletajo prijateljske vezi, tako da se potem želijo srečavati tudi izven teh dejavnosti. Starši ta prijateljstva radi podpiramo, saj tako naši otroci vsaj malo govorijo slovensko in vidijo, da so še tudi druge družine, kjer se uporablja slovenščina.

Ste morda povezani tudi s katerimi družinami iz Slovenije?

Špela: Ja, imamo kar nekaj poznanstev, saj imam vse sorodstvo v Sloveniji. Vključena sva pa tudi v zakonsko skupino Najine poti in poznanstva s temi družinami so nama izredno dragocena. Ne samo zaradi slovenščine, čeprav se jaz kljub dvaindvajsetim letom, ki sem jih preživela v Avstriji, še najraje in najlažje pogovarjam slovensko, ampak tudi zato, ker imamo skupno vero, skupne vrednote, podoben pogled na življenje, zakon, družino, vzgojo. Tudi najinim otrokom je lepo, ko vidijo,da so še mladi, katerim sta Bog in vera še pomembna, ki hodijo v cerkev in imajo podoben pogled na življenje. Tu na Koroškem so namreč tudi v tem pogledu v manjšini in večkrat v svojih iskanjih kar izgubljeni.

Ste dejavni tudi v župniji?

Vesela sem, da otroci še hodijo z nama v cerkev, saj je ta pri nas velikokrat napol prazna, mladine pa ni več.Špela: Pri nedeljskih mašah vsi na nek način sodelujemo. Mlajši dve ministrirata, jaz orglam, Hanzi poje pri zboru, ostali berejo. Vesela sem, da otroci še hodijo z nama v cerkev, saj je ta pri nas velikokrat napol prazna, mladine pa ni več. To stanje še posebej boli Ano, ki je na Škofijski gimnaziji v Ljubljani lahko uživala bogato duhovno ponudbo. Tako se je jeseni opogumila in sama ustanovila mladinsko skupino.

Kako pa z vaše strani meje opazujete in spremljate dogajanje v Sloveniji?      

Špela: Dogajanje v Sloveniji je že od osamosvojitve dalje zelo burno. Stanje v Sloveniji me žalosti, ob vsakih volitvah sem začudena nad izidi in se sprašujem, ali ljudje nič ne razmišljajo. Mislim, da je potrebno dobro poznati zgodovino, če hočeš stvari razumeti in tudi pravilno oceniti. Branje osrednjih časopisov je premalo, da bi si lahko naredil realno sliko, saj so ti še vedno zelo enostranski. Se pa ne moremo pohvaliti, da je na Koroškem bolje. Neverjetna korupcija.

Hanzi: Kot zgodovinar dobro poznam razmere v Sloveniji. Slovenci smo imeli smolo, da smo v prejšnjem stoletju doživeli in pretrpeli najhujše totalitarne sisteme od nacionalsocializma, fašizma, tja do komunizma. Posebno usodno pa je zame dejstvo, da oblastniške lovke bivšega komunističnega režima v tej ali oni obliki delujejo do danes. To dejstvo v povezavi s splošnim fenomenom korupcije, nepoštenja ter poskusa poneumljenja ljudi je privedlo do teh hujših težav in burnega stanja v Sloveniji. Korupcije in nepoštenosti pa je tudi v Avstriji in drugih evropskih državah očitno kar več ko dovolj. Kar pa seveda nikakor ni oljaševalna okolica za stanje duha v Sloveniji ali kjerkoli drugje na svetu.

V čem vi vidite rešitev?

Posloviti se je treba od mentalitete: »Znajdi se, vse je dovoljeno, da te le nihče ne zasači.«Hanzi: Izhod iz tega vidim edinole v poštenju, spoštovanju človekovega dostojanstva, v efektivnem sodstvu, poštenem in etičnim načelom zavezanem novinarstvu (naj omenim le »primer Rode«), v učinkoviti protikorupcijski dejavnosti oblasti, v doslednem sodnem in kazenskopravnem preganjanju tistih, ki so se okoriščevali, tudi ali predvsem tistih, ki so se okoriščevali v bivšem režimu, ker so bili na dobrih pozicijah. Posloviti se je treba od mentalitete: »Znajdi se, vse je dovoljeno, da te le nihče ne zasači.«

Kaj pa družinsko življenje in pomen družine, je to na avstrijski strani kaj drugačno kot v Sloveniji?

Pomembnost družine se zmanjšuje, otroci postajajo luksuz, družine z več otroki pa čudaške. Tako sprejemajo tudi nas.Špela: Ko sem prišla na Koroško, se mi je zdelo življenje vsaj tu na podeželju veliko bolj umirjeno. Vrtcev do tretjega leta ni bilo, podaljšanega bivanja v šolah tudi ne, mamice so bile v glavnem doma ali pa polovično zaposlene, otroke pa so v njihovi odsotnosti pazili stari starši. V zadnjih letih se je to zelo spremenilo. V našem kraju sta nastala kar dva vrtca za otroke do treh let, v šoli so uvedli podaljšano bivanje. Politika vzpodbuja čim hitrejšo vrnitev mamice na delovno mesto po porodniškem dopustu. Žene spodbujajo, da se polno zaposlijo. Pomembnost družine se zmanjšuje, otroci postajajo luksuz, družine z več otroki pa čudaške. Tako sprejemajo tudi nas. V porodnišnici so me vprašali, ali pripadava kaki sekti, druge spet pa zanima, ali sva res hotela toliko otrok. Naletiva pa tudi na odobravanje in občudovanje.     

 

Če je verjeti temu zapisu, potem je v Avstriji družinska politika precej bolj prijazna … Res sistem tako deluje?

Povprečje rojstev v Avstriji ni nič višje od tistega v Sloveniji. Ne da se kupiti ljubezni do otrok ali pa pripravljenosti sprejeti otroke.Hanzi: Ja, deluje tako, kot je v članku opisano. Nikakor pa ne smemo misliti, da se Avstrijci in Avstrijke zato odločajo za več otrok. Povprečje rojstev v Avstriji ni nič višje od tistega v Sloveniji. Ne da se kupiti ljubezni do otrok ali pa pripravljenosti sprejeti otroke.

Omenjenemu članku je neki anonimni komentator pripisal, da je v Sloveniji pač tako zaradi komunizma, 40-letnega realsocializma. Čeprav se lahko komentar mnogim zdi naiven, je zadel v polno. 45 let komunizma, od tega kar precej let trdega stalinizma, ki so ga nekateri Slovenci do onemoglosti drugim vsiljevali s totalitarnimi metodami, je pustil svoje posledice. To je davek, ki ga plačujete matični Slovenci za različne realsocialistične eksperimente od podržavljenja do prav smešnega samoupravljanja, v katerega nazadnje niti njegov stvaritelj sam Edvard Kardelj ni verjel več. Plačujete davek za to, da je bilo tik po drugi svetovni vojni iz Slovenije pregnanih na tisoče sposobnih ljudi in še več je bilo ubitih. Vse to je posledica napihnjenega socialističnega totalitarnega sistema in z njim povezanega nepoštenja, goljufije, okoriščevanja ipd.

Se vam zdi, da iz tega izhaja tudi manj ugodna družinska politika v Sloveniji?

Zmogljivost avstrijskega gospodarstva je precejšnja, zmogljivost slovenskega pa precej slabša, a ne ker Slovenci ne bi bili pridni, temveč je to posledica komunističnega režima, ki je zaviral zdrav razvoj gospodarstva.Hanzi: Tega sam dolgo nisem mogel verjeti, dokler nisem slišal visokega avstrijskega davčnega uradnika (mimogrede koroškega Slovenca), kako je primerjal, koliko davkov pobere Avstrija in koliko na istem področju Slovenija. Avstrijci jih poberejo praviloma po desetkrat več, čeprav je Avstrijcev le štirikrat več kakor Slovencev. To pomeni: 10 milijard Slovenci, 120 milijard Avstrijci, pa čeprav so Slovenci že močno obdavčeni. Zmogljivost avstrijskega gospodarstva je precejšnja, zmogljivost slovenskega pa precej slabša, a ne ker Slovenci ne bi bili pridni, temveč je to posledica komunističnega režima, ki je zaviral zdrav razvoj gospodarstva.

Če upoštevamo, koliko davkov pobere avstrijska država, niti ne plačuje toliko za družine, kakor bi na prvi pogled mislili. Pravkar sem prebral v časopisu podatek, da so avstrijsko družinsko doklado v preteklih 20 letih le malenkostno prilagodili inflaciji in da je ta realno zgubila 37 % svoje vrednosti.

Od podpor za družine imajo posredno največje koristi država in njeni državljani sami in navsezadnje tudi gospodarstvo. Toda če ni denarja oz. kadar je treba varčevati, so običajno najprej družine na udaru.To ne pomeni, da smo nehvaležni, a vsaka pametna država bo podpirala tiste, ki skrbijo za dobro vzgojo in izobrazbo otrok in mladine, to je tistih, ki bodo čez nekaj let davkoplačevalci. Navsezadnje pomeni plačevanje davkov tudi to, da poskrbimo za socialno pravičnost – če je seveda država pametno urejena in se zaveda svojega socialnega poslanstva. Od podpor za družine imajo posredno največje koristi država in njeni državljani sami in navsezadnje tudi gospodarstvo. Toda če ni denarja oz. kadar je treba varčevati, so običajno najprej družine na udaru. To doživljamo tudi v Avstriji.