Za normalen razvoj otroci potrebujejo psihološki počitek

Foto: Canva

Vsi potrebujemo počitek. Počitek po fizičnem delu. Počitek po umskem delu, odrasli po končani službi, otroci pa po končani šoli.

Počitek pa potrebujemo ne samo po delu, ampak tudi po odnosih. Odrasli lahko ta počitek načrtujemo in si ga privoščimo zavedno, ali z drugimi besedami, sposobni smo se »odklopiti«.

Otroci pa na področju odnosov nenehno »delajo«, saj v sebi nosijo nenehno potrebo po navezovanju. Kako jim torej lahko omogočimo psihološki počitek?

Vzpostavljanje in vzdrževanje odnosov je svojevrstno delo

Pomislite na to, koliko truda in energije odrasli vložimo v izgradnjo in vzdrževanje odnosov. V odnose med ženo in možem, prijatelji, med sorojenci itd. Lahko bi rekli, da je vzpostavljanje in vzdrževanje odnosov svojevrstno delo.

Če odnos temelji na medsebojni naklonjenosti in spoštovanju, torej če smo zdravo navezni eden na drugega, je njegovo vzdrževanje in negovanje lažje in prijetnejše, pa tudi manj utrujajoče.

Potreba otrok po navezanosti je nenehna

Teorija navezanosti pravi, da otroci v sebi nosijo inherentno potrebo po navezovanju na odrasle, v prvi vrsti na starše. Z rastjo pa ta potreba po navezanosti ne preneha; navezanost le spreminja svojo obliko in naravo in v zadnji fazi zavzame obliko medsebojnega spoštovanja.

Otroci potrebo po navezovanju občutijo ves čas. Tako si ves čas prizadevajo vzpostaviti, vzdrževati in ohranjati svojo navezanost na starše in bližnje. To pa je, kot že rečeno, neke vrste delo. Zahteva čas in energijo.

Otroci so zaradi potrebe po navezovanju na področju odnosov nenehno dejavni in se zato utrudijo. Počitek jim odrasli omogočimo, ko odgovorimo na njihovo potrebo po navezanosti in čustveni bližini.

Otroci počivajo takrat, kadar se odrasli odzovemo na njihovo potrebo po navezanosti

Otrok torej ves čas išče istovetnost, pripadnost, občutek, da nam je pomemben, čustveno bližino in občutek, da je prepoznan in spoznan. To seveda zahteva trud in energijo, zato se otroci pri tem tudi utrudijo.

Odrasli jim bomo priložnost za počitek omogočili takrat, ko bomo odgovorili na njihovo potrebo po navezanosti in čustveni bližini.

Otrokom odrasli nudimo neke vrste počitek, ko jih brezpogojno sprejemamo in imamo radi, ne da bi si otroci našo ljubezen in naklonjenost morali zaslužiti. In takšna drža mora biti osnova našega odnosa do otroka.

V praktičnem življenju pa to pomeni, da starši z otrokom preživijo dovolj časa, da jim posvečajo dovolj pozornosti, da se z njimi igrajo, odgovarjajo na njihova vprašanja, se z njimi pogovarjajo, kasneje tudi o globokih, življenjskih temah.

Pozitivni učinki psihološkega počitka

Naš avtonomni živčni sistem se deli na dva dela: simpatični živčni sistem, ki je povezan z aktivnostjo, in parasimpatični, ki je povezan s počitkom.

Kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld pravi, da se razvoj odvije takrat, ko smo v stanju psihološkega počitka: spomini se ustalijo in usidrajo, naučeno se vtisne, v možganih se oblikujejo povezave za reševanje problemov, zbere se energija in motivacija za aktivnosti, aktivirajo se tudi sistemi za regeneracijo.

Nudenje psihološkega počitka je naloga družine

Otroci se morajo v odnosu s svojimi starši počutiti sprejete, takšne kot so. Da bo to mogoče se morajo na svoje starše navezati.

Starši se morajo torej odzvati na otrokovo potrebo po navezanosti, to pa se lahko zgodi le prek kvalitetnih odnosov, ki imajo na voljo dovolj časa.

Dr. Gordon Neufeld pravi, da je nudenje psihološkega počitka otrokom naloga družine in da družine nujno potrebujejo pomoč države, ki jim bo pomagala to nalogo izpeljati.

Trenutno družbeno življenje tega namreč ne omogoča, ampak do določene mere to pomembno nalogo družine celo onemogoča.