Navezanost je način, kako otrok prikliče odraslega v svojo bližino takrat, ko je v stiski.
To je temeljni mehanizem, ki otroku omogoči, da izoblikuje trajne in varne medosebne odnose, od katerih je odvisno njegovo preživetje. Navezanost je zato vrojen sistem v vsakem otroku.
Razvoj načina navezanosti
Za razvoj načina navezanosti je posebej pomembno, kako se starši na otroka odzivajo, ko je v stiski. Ali uspejo ob njem zdržati težka čutenja strahu, tesnobe, jeze in njegovo stisko vzeti zares? Ali se trudijo otroka umiriti in to breme prevzeti nase ali ne?
Navezanost je mehanizem, ki otroku omogoči, da izoblikuje trajne in varne medosebne odnose, od katerih je odvisno njegovo preživetje.
Način, kako starši ravnajo v težkih in za otroka negotovih situacijah, je odločilen glede tega, ali se bo otrok na njih lahko navezal varno ali jim ne bo mogel zaupati in se bo nanje navezal ne-varno.
V primerih, ko je odrasli otroku v stiski na voljo in se nanj primerno odzove, se otrok počuti varno in ima občutek, da je ljubljen. Lahko bo razvijal samozavest in vero vase ter v druge. Zaupal bo in verjel, da mu bodo starši pomagali pri umirjanju in da bo z njihovo pomočjo vedno bolj razumel sebe in zunanji svet.
Če pa v primerih, ko je otrok v stiski, ob njem ni odraslega, ki bi bil odziven, in je ob otroku odrasli, ki se nanj odziva neprimerno ali pa se sploh ne odziva, otrok postane tesnoben. Nauči se, da mora s stresom in stisko zdržati sam in se na starše ne more zanesti.
Vzorec navezanosti
Način navezanosti na starše se v otroku utrdi pri treh letih. Pri tej starosti otrok v odnosih že prepozna varno od nevarnega. Prav tako prepozna in ve, h komu pripada in kako lahko tega odraslega prikliče v odnos, ko ga potrebuje. V tej starosti se že izoblikuje relativno trajen vzorec varne ali nevarne navezanosti. Ta vzorec bo tudi kasneje usmerjal in določal način njegovega vključevanja v odnose ter zaupanja v odnose in ljudi. Na teh temeljih se potem odvija otrokov nadaljnji osebnosti ter medosebni razvoj.
Vzajemna rast
Kot smo omenili, se otrok razvija ob starših in njihovem odzivanju nanj. Prav tako pa se tudi starši ob otroku razvijajo v vedno bolj ali pa v vedno manj rahločutne, čustveno bogate in socialno spretne ljudi. Stik med otrokom in odraslim je zato vedno namenjen postopnemu odkrivanju soodvisnosti in povezanosti ter skozi to tudi skrivnostnosti in edinstvenosti vsakega odnosa.
Starševstvo ni predvsem vzgoja otrok, ampak življenje z njimi.
Starševstvo zato ni predvsem vzgoja otrok, ampak življenje z njimi. Gre za odnos, kjer se oba vzajemno učita drug od drugega in v odnosu vzajemno rasteta. Prav zato je vsako rojstvo in vsak nov odnos otrok-starši nov izziv in nova možnost, da oba drug ob drugem zgradita in dobita stik s svojo notranjostjo.
Sposobnost vzajemnega razvoja se prek starševstva prenaša iz generacije v generacijo. Ob tem se lahko vedno znova na novo razvija in vedno nekoliko lepše zveni.
Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
