“Nameravava se ločiti. Kako pomagati otrokoma, da se bosta najbolje prilagodila na ločitev?”

Vir: Shutterstock

“Z možem se nameravava ločiti. Imava pa dva otroka, stara 7 in 11 let. Brala sem, da ima ločitev hude posledice tudi za otroke, zato me zanima, kako otrokoma, od katerih eden že kar dosti razume, drugi pa ne prav veliko, na najboljši način razložiti, da ju ne zapuščava, da ju imava vseeno rada. In kako jima pomagati, da se bosta najlažje prilagodila, privadila ločitvi in ne bosta mislila, da sta zanjo kriva onadva?”


Draga bralka!

Ločitev je zelo občutljiv in čustven dogodek za vso družino, o katerem je še zlasti z otroki težko govoriti. Zato me veseli, da iščeta načine in poti, kako olajšati otrokoma morebitne stiske, ki bodo nastopile. Ustrezna komunikacija z otrokom je zagotovo ključna, a se mora ujemati tudi z vajinimi dejanji. Kajti, kar otroci čutijo in gledajo, je še bolj pomembno kot zgolj izrečene besede. Ker iz vašega zapisa niso razvidne morebitne težke okoliščine za otroka, ki lahko nastopijo med ločitvijo, bom podala nekaj splošnih pomembnih ugotovitev, kako v procesu ločitve ohranjati odnos z otrokom.    

Pomembna je dobra komunikacija med vama pred, med in po ločitvi. Z otrokoma se bosta lahko ustrezno, mirno in brez strahu pogovorila, če bosta vidva imela bistvene stvari razrešene. To otrokom daje stabilnost.

Otrok se zelo težko prilagodi na ločitev, če starša ostajata v konfliktu.

Glede na to, da sta z možem še pred ločitvijo, lahko naredita ogromno za otroka in nenazadnje tudi zase, da bosta lahko v življenje šla bolj zadovoljna in ločitev za vaju ne bo tako boleča izkušnja. Bom zelo neposredna. Če želita otrokoma najbolje, potem bi bilo dobro še pred ločitvijo ozavestiti vajina nerazrešena čustva. Vsaj tista najbolj boleča. Okrog katerih je med vama največ konfliktov. Otrok se namreč zelo težko prilagodi na ločitev, če starša ostajata v konfliktu. Če se veliko in že dlje časa prepirata okrog vsebin povezanih z otrokoma (skrbništvo, vzgojne metode, preživnina, druženje s starši, urejanje glede financ in nepremičnin), bo to imelo večje posledice na otroka in se bosta težje prilagodila novim okoliščinam. Prepogosto se dogaja, da partnerja ostaneta v fazi nerazrešenih čustev in se zapletata v igro moči in premoči, sta v stalnih sporih, slabo komunicirata, se obtožujeta, odtujujeta otroka itd. Vidita predvsem svoje potrebe, otrokovih pa ne zmoreta prepoznati. Pojavljajo se občutki maščevalnosti, da bi na tak način izničila bolečino. Vsi njuni nemiri se vlečejo v odnos z otroki in tudi v bodoče partnerske odnose. Otrok je ob vsem tem dogajanju nemočen, na ločitev nima vpliva in je pogosto jezen in žalosten, prestrašen, ga je sram, žaluje za izgubo družine in vsakodnevno navzočnostjo obeh staršev, spremeni svoje vedenje in razpoloženje. Zato je zelo pomembno, da razrešita določene boleče zakonske teme, ki vaju preplavljajo, kot starša pa otrokoma nudita oporo in razumevanje. Če ne bi zmogla sama, vama svetujem, da gresta po pomoč k družinskemu terapevtu, ki vama (ali vam vsem) bo pomagal pri procesu ločitve, da se bosta kot partnerja razšla dostojanstveno in bosta otrokoma še naprej ljubeča starša. 

Skupaj otrokoma dobro pojasnita okoliščine ločitve in njene posledice.

Ne razlagajta zakonskih težav, zaradi katerih se bosta ločila, povejta pa jima, da bodo stvari sedaj drugačne.

To je sicer zahtevno, če sta oba še zelo ranljiva. Lahko vaju skrbi, da ne bosta zmogla umirjeno pojasnjevati, kako bo izgledalo življenje po ločitvi ali pa se bo pojavil strah, da otrokoma pogovor lahko škodi in ju spravi v še večjo stisko. Uprita se skušnjavi, da z otroki ne bi ničesar delila, a naj bodo informacije vezane predvsem na ne/spremembe, ki se tičejo njiju (kaj bo ostalo enako, kakšna bo dnevna rutina). Naj jih ne bo preveč naenkrat. Ne razlagajta zakonskih težav, zaradi katerih se bosta ločila, povejta pa jima, da bodo stvari sedaj drugačne. Naredita si seznam, katera bistvena sporočila bi rada posredovala. Naj bodo kratka, preprosta, natančna: »z očkom se bova ločila«, »ne bova več živela skupaj«, »vse zveze se ne končajo uspešno«, »jaz bom še vedno mama in oče oče«, »oba vaju imava rada«, »vedno bova vajina starša«, »vidva nista kriva za najin razhod«, »še vedno smo družina« … Govoriti morata mirno, brez dvoma in zmedenosti. Upoštevajta razvojno stopnjo otrok in se pogovorita z njima, saj se bo tako njuna tesnoba zmanjšala in se bosta kognitivno in čustveno lažje pripravila na spremembe. Mogoče se bo o nekaterih stvareh potrebno pogovoriti z vsakim otrokom posebej, a res vama svetujem, da sta pri pogovoru z otrokoma prisotna oba hkrati, saj bosta tako dobila enako sporočilo od vaju (da sta se oba tako odločila), kar bo preprečilo njuno zmedenost in omogočilo večjo stabilnost. Vedela bosta, da bosta vidva tudi v prihodnje še vedno komunicirala kot starša in se močno trudila za novo družinsko strukturo.   

Otrokoma dajta čas, da bosta lahko izražala svoje občutke (včasih tudi z neprimernim vedenjem), da bo bolečina popustila in se bosta lažje prilagodila novim razmeram.

Otroci različno izkušajo ločitev in celoten proces povezan s tem. Nekateri so umaknjeni vase in se težko izrazijo, zato jih ni dobro siliti v pogovor, če si tega ne želijo. Spet drugi so zelo odprti, sprašujejo o vsemogočem, pokažejo svoje občutke … in je včasih prav težko poslušati, kar pride iz njihovih ust ali gledati »neprimerna« vedenja. Pomembno je, da bosta otrokoma na voljo, da se izrazita, da povesta, kaj mislita in čutita, da lahko vprašata o vsem, kar ju zanima. Da ustvarjata topel prostor, kjer se bosta otroka počutila varno in bosta lahko govorila. Tudi vidva pokažita in komunicirajta z njima svoje občutke ob ločitvi (kdaj sta žalostna, tesnobna, vznemirjena, prestrašena) in kaj bosta naredila, da se bosta počutila bolje. Tako jima bosta pomagala pri prepoznavi in izražanju njunih občutkov ter iskanju rešitev, da jima bo lažje. Vseeno pa bodita pozorna, da ju čustveno ne bosta preveč preplavila, ker bosta sicer dobila občutek, da morata čustveno poskrbeti za vaju.    

Otrokoma povejta in z dejanji pokažita, da ju imata še vedno rada, da ločitev ni njuna krivda, da se v odnosu do njiju ne bo nič spremenilo. Da bosta še vedno starša, ki bosta poskrbela zanju.

Ker otroci slišijo marsikaj po televiziji, od sorodnikov ali sošolcev ločenih staršev, preverita kakšne (popačene) predstave o življenju po ločitvi imata vajina otroka. Lahko se bodo pojavile razne tesnobe in strahovi, da ne bosta več videla staršev ali da ju ne bosta imela več rada, mogoče krivda za ločitev, da je z njima nekaj narobe in morata narediti vse, da se poboljšata. Otroka vprašajta o tem, kaj že vesta o ločitvi, kako razmišljata, kaj ju skrbi, česa ju je strah ali zakaj sta jezna. Dajta jima zagotovilo, da lahko kadarkoli prideta do vaju in povesta, kaj potrebujeta ali pogrešata. Vsak zase in skupaj se vživita v otrokov pogled na ločitev in njegove občutke ob tem ter si odgovorita na vprašanje: »Kaj bosta otroka potrebovala, ko se bova ločila?«

Pomembno pravilo je, da se ne prepirata pred otrokoma in sta zmožna uravnavati čustva, ki bolijo, pri čemer ne gre za medosebni proces, temveč osebni.

Dajta jima zagotovilo, da lahko kadarkoli prideta do vaju in povesta, kaj potrebujeta ali pogrešata.

Vsak zase se bo moral spoprijeti z bolečimi čustvi, ker bosta sicer otrokoma čustveno nedostopna in lahko se zgodi, da otrok postane orožje proti drugemu. Nastopi nevarnost psihičnega nasilja. Če bosta otroka želela posredovati v konfliktih, jima jasno povejta, da ne pričakujeta, da se postavljata na eno ali drugo stran. Da jima ni potrebno izbirati med mamo in očetom, med »dobrim« in »slabim« staršem. Zagotovita jima, da bosta sama razrešila svoje težave in da to ni njuna naloga. Če je postopek ločitve nasilen, bo za vse udeležence to travmatični dogodek. Študije kažejo, da imajo pri visoko konfliktnih razvezah otroci več klinično značilnih vedenjskih težav in težav v doživljanju, več nesocialnega vedenja, težje vzpostavljajo in vzdržujejo odnose z vrstniki, uporabljajo nasilje kot strategijo reševanja težav, jih je strah bližine drugih, imajo nižje samospoštovanje, višjo stopnjo krivde in sramu, več zlorabe substanc, višjo stopnjo tesnobe in depresije itd. Posledice mogoče niso vidne takoj, se pa pokažejo v obdobju adolescence in v mlajši odrasli dobi.

Ključno je razmejiti partnerski odnos in starševsko vlogo.

Zavedati se morata, da bo odslej vajina naloga skupna skrb in vzgoja otrok. Zato skupaj načrtujta, določita osnovna vzgojna pravila (čas za spanje, prehrana, gledanje televizije, uporaba telefona itd.), ki se jih bosta držala. Tudi po ločitvi se vsaj enkrat mesečno pogovorita o stvareh, ki so pomembne za otroka, če ne bo šlo drugače tudi ob prisotnosti strokovnjaka. Zelo pomembna je podpora starševske vloge drugega partnerja. Ter zmožnost prilagajanja v dogovarjanju.

Pojasnita otrokoma, da je ločitev dokončna.

Ker je ločitev za otroke strašljiva in izguba družine boleča, marsikdaj fantazirajo, da bosta starša spet skupaj. Zagotovite jima, da bosta še vedno komunicirala med seboj in se srečevala, vendar zgolj kot starša in ne več zakonca. Če sta o določenih stvareh (npr. logističnih spremembah, počitnicah …) še neodločena, jima povejta, da ju obvestita takoj, ko sprejmeta dogovor. Sicer pa bodita iskrena in govorita resnico. Če se bosta otroka morala seliti, ju o tem pravočasno seznanita in skupaj si oglejte novo okolje ter poiščite zanimive stvari, katerih se bosta veselila.

Predvidevajta, da bosta otroka lahko odreagirala s šokom, jezo, umikom vase, ali zelo razumevajoče.

Pri otrocih je mogoč prav vsak odziv, zato naj vaju nič ne preseneti. Ni pravila, kako se bo otrok odzval na novico o ločitvi. Veliko je odvisno od njegove osebnosti, starosti ter tudi od vaše konkretne situacije in razloga za ločitev. Mlajši, kot je otrok, težje razume spremembe, zato mu je potrebno bolj na kratko povedati dejstva (lahko preko risbe, slikanic, zgodbic: kdo se bo odselil iz hiše, kje bo otrok živel, kdo bo skrbel zanj, kako pogosto bo videl drugega starša …). Od šestega leta dalje že lažje spregovorijo o svojih občutkih in sami sprašujejo, še vedno pa težko razumejo vso kompleksnost situacije, ki jo prinese ločitev in potrebujejo več pomoči pri razumevanju. Skupaj lahko naredite knjigo o življenju po ločitvi (kje boste živeli, kdaj se boste obiskovali, kdo bo kam vozil …), se »igrate ločitev« (npr. kako se počuti medvedek, ko sta se mamica in očka razšla). Med devetim in enajstim letom se jim kognitivne funkcije že bolj razvijejo in lahko razmišljajo črno-belo ter se začnejo kriviti za ločitev. Zato je dobro prebrati z njimi kakšno knjigo, zgodbo o ločitvi, pa o čustvih in se ob tem pogovarjati. Najstnik že lažje razume situacijo in bo pričakoval bolj poglobljeno debato ali pa bo vprašal kaj takega, kar vaju lahko spravi v zadrego. Ne dajta se odgnati in ohranita stik z njim, četudi bo uporniški, nesramen, jezen ali žaljiv. Na tak način kaže bolečino, s katero se sooča. Ob pogovoru z vama mu bo lažje. V primeru, da se zgodijo nenadne spremembe v vedenju (močenje postelje, grizenje nohtov, nočne more, upad učnega uspeha, zasvojenost z ekrani), pa poiščite strokovno pomoč.      

Kot vas berem, se zavedate, da ima ločitev lahko hude posledice za otroke. Le-te so odvisne predvsem od načina, kako se starša ločujeta. Prepričana sem, da bosta naredila vse, da bi vajina otroka imela čim manj posledic razhoda in bo ta preizkušnja za vse vas priložnost za rast in nove boljše odnose. Zato vama želim, da bi se kljub razvezi ne ločila kot starša in da bosta sodelovala in se dogovarjala glede vzgoje in skrbi za otroka še naprej. Kajti otrok si želi le dovolj dobre starše, ne pa starše, ki hočejo imeti prav.  

Odgovor je zapisala zakonska in družinska terapevstka mag. Janja Grilc, ki kot terapevtka deluje na Zavodu Iskreni.

Svoje vprašanje za naše strokovnjake, ki nanje odgovarjajo v sklopu Svetovalnice Iskreni nam lahko pošljete na [email protected]

svetovalnica

Komentarji

  1. Vse je zelo lepo napisano. Teoretično! V praksi je žal drugače. Zakaj se dva ločita? Najbrž ne zaradi lepega. Do ločitve pride zato, vsaj kar jaz poznam pare, zato, ker je bilo življenje v dvoje neznosno! Tam, kjer ni dialoga, ni potrpežljivosti, ni solidarnosti, ni spoštovanja, še manj pa ljubezni. Lahko iz obeh strani, lahko tudi iz samo ene. Če se samo eden trudi za to, da bo zakon uspešen, tak zakon ne more biti uspešen!
    Če je bilo v zakonu fizično nasilje, psihično nasilje, alkohol, zlorabe, nezvestoba…potem se bosta zakonca zelo težko kaj zmenila. Če sta zakonca na bojni nogi (ljubezen včasih preraste v sovraštvo), kako bosta lahko otrokom obrazložila, kaj se dogaja? Kdo bo tukaj popustil?
    Ubogi otroci! Ja, najbolj nastradajo otroci!

  2. O, groza: “Brala sem, da ima ločitev hude posledice tudi za otroke” – logika govori, da ima posledice, za vse. O tem ni treba brati. 11 letni otrok “že kar dosti razume”, sedemletni “pa ne prav veliko”? Stavit grem, da ta dva otroka, tudi sedemletnik, razume več, kot mama, ki postavlja taka vprašanja. Otroci razumemo več kot starši, ko gre za njun odnos. Seveda ne znajo povedati, pa vprašajo starše za pojasnilo. Ti pa jim povedo po svoji logiki in dostikrat tudi “ti tega še ne razumeš”. Če ne bi razumel, potem ne bi spraševal! Vprašanje se bere kot vprašanja “zvezdaninih modrosti” – napisana v uredništvu.

    To, da je onečem težko govoriti, je razlog, da stvari nastanejo tabu. In s tem se razvija odpor do njih.

    “Prepogosto se dogaja, da partnerja ostaneta v fazi nerazrešenih čustev” – saj, če bi imela čustva razrešena se ne bi ločila. Največkrat pa so ta čustva še iz njunih primarnih družin. Enega ali obeh partnerjev. Ko “zagusti”, pa oba vklopita “avtopilota”, oziroma se vrneta h koreninam. Te pa so daleč od tistega, kar sta bila, ko sta se počutila varno in samozavestno, zaradi česar sta se tudi našla in pritegnila.

    “Če ne bi zmogla sama, vama svetujem, da gresta po pomoč k družinskemu terapevtu” – nikoli ne zmoreta sama. Poznam pa, ki STA bila pred ločitvijo družinska terapevta in sta si za ločitev vseeno našla zunanjo pomoč; ker vesta, da ne zmoreš sam. Če bi zmogel, bi ne prišlo do točke ločitve. Zunanja pomoč poskrbi predvsem, da se srca racionalizirajo in se naredi prostor za razmislek. Bolj sta se ljubila, več strasti ostaja zdaj z negativnim predznakom. To je kot deaktivacija neeksplodirane bombe. Vsak hip lahko raznese v obraz vse skupaj. Dober terapevt se zaveda delikatnosti situacije, ki se jo zakonca ne; oziroma, jima je vseeno, ker delujeta avtodestruktivno.

    Natalija.L. zato pa potrebujeta izurjenega mediatorja. Ne rabi drugega, kot da skrbi, da čustva ne iudejo izpod nadzora. Mora imeti avtoriteto, ki mu jo OBA priznata, da jima dovoli komunicirati le po odmerkih, ki jih terapevt še zmore. Problem je, če se s terapij potem skupaj peljeta domov. Potem je brez veze imeti terapije. Ko se od(ločita), da gresta narazen, bi se moral eden nemudoma umakniti nekam drugam, dokler stvari niso jasne. A to naredi 5% parov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.