Psihoterapija je način zdravljenja, ki pomaga pri težavah z duševnim zdravjem, motnjah prilagajanja, čustvenih izzivih in nekaterih psihiatričnih motnjah ter podpira osebnostno rast.

Gre za pogovorno metodo dela, ki pa ne izključuje ostalih pristopov, tehnik in metod komunikacije (npr. igralna terapija, glasba, pripovedna zgodba …).

Zgolj pogovor o težavah ali uvid v problem še ni psihoterapija. Potrebno je odkriti in odpraviti vzroke in simptome duševnih motenj, čustvenih težav ali stisk v medosebnih odnosih, da bi oseba učinkoviteje delovala in se bolje počutila.

Cilj je omogočiti klientom, da razumejo in so čuječi do svojih občutkov in vzrokov, zakaj se počutijo tesnobno, depresivno, veselo, jezno. To ne pomeni, da ne bodo več občutili “negativnih” čustev, temveč jih bodo doživljali z obvladljivo intenziteto.

Pomaga jim razviti spretnosti in strategije za spoprijemanje s težavnimi in stresnimi dogodki, občutki ter odnosi.

Ko klienti spremenijo sebe in svoja vedenja v vsakodnevnih težavnih situacijah, se bodo spremenili tudi čustveni odzivi ter doživljanje drugih in s tem njihovi medosebni odnosi ter življenje nasploh.

Vsak, ki se sam ne zmore spoprijeti s problemom, ki ga preplavlja.

Vsak, ki se zaveda, da potrebuje pomoč in je v stiku z realnostjo.

Vsak, ki je željan sprememb in je pripravljen vložiti svoj trud in prizadevanja.

Vsak, ki želi delati na sebi, je notranje motiviran in je sposoben samoraziskovanja, ki je včasih tudi zahtevno in garaško.

Psihoterapija pomaga pri širokem razponu težav. Pri:

• nezmožnosti soočati se z vsakodnevnimi težavami,
• depresiji, prevladujočem občutku žalosti ali nemoči,
• nizki samopodobi,
• nestanovitnih odnosih,
• ko želimo ugoditi drugim v lastno škodo,
• zakonskih in družinskih konfliktih,
• zasvojenosti z alkoholom, drogami, spolnostjo, odnosi, sodobnimi elektronskimi napravami,
• agresiji, ki škoduje posamezniku in drugim,
• vplivu razvojnih in odnosnih travm, travm v navezanosti, pri posttravmatski stresni motnji,
• pojavu občutkov, da se težave nikoli ne izboljšajo, čeprav prihaja pomoč od družinskih članov ali prijateljev,
• občutku, da smo vedno po nepotrebnem zaskrbljeni,
• zdravstvenih težavah ali izgubah (smrt ljubljenje osebe),
• v kombinaciji z zdravili tudi pri zdravljenju bipolarne motnje in shizofrenije.

Psihoterapevt je lahko psiholog, zakonski in družinski terapevt, licencirani klinični socialni delavec ali svetovalec za duševno zdravje, psihoanalitik ali psihiater.

Model relacijske družinske terapije je v Sloveniji razvil dddr. Christian Gostečnik, ki je v letu 2010 s strani mednarodne komisije prejel priznanje za inovativnost (JAPTI). Priznan je s strani  AAMFT (American Association for Marital and Family Therapy). Gre za model psihoterapije, ki združuje novejše relacijske pristope in sistemske razvojne teorije.

Terapevti relacijske smeri posameznika razumemo kot del celotnega družinskega sistema iz katerega izhaja. Na terapiji odkrivamo pomen in moč preteklih izkušenj, ki se v sedanjih situacijah prebujajo in vplivajo na posameznikovo razmišljanje, doživljanje in delovanje. Raziskujemo odnose na treh ravneh: na intrapsihični (notranji svet posameznika), interpersonalni (medosebna raven) in sistemski (družina kot sistem).

Eden bistvenih ciljev terapije je odkrivanje temeljnega afekta, torej čustvenega vzdušja, ki je vodilo, usmerjalo in ohranjalo odnose na vseh treh ravneh ter se je organsko zapisalo v telo preko stika s primarnimi skrbniki. Na terapiji zato skušamo uravnavat in preoblikovat notranje čustvene vzorce odnosov ter blokade in obrambe, ki povzročajo disfunkcionalnost in vzdržujejo patologijo posameznika, para ali celotnega sistema odnosov in ki za svoj obstoj potrebujejo določeno problematično vedenje. Osredotočamo se na telo in njegovo zgodbo.

Namen terapije je vzpostavitev novih odnosov, ki so za posameznika sprejemljivejši in bolj varni.

Raziskave potrjujejo, da je za uspešno psihoterapijo ključen dolgotrajen, varen in zaupen odnos med terapevtom in klientom. Če po petih do desetih srečanjih ni zaznati občutka varnosti in sprejetosti, potem je bolje poiskati drugega terapevta. To ne pomeni, da je z enim ali drugim kaj narobe, le ni vzajemnosti kot bi morala biti, če želimo, da je uspeh večji.

Oblika oz. vrsta psihoterapije le v 10 do 20 odstotkih vpliva na končni rezultat zdravljenja. V procesu sprememb imajo ključno vlogo empatija, pristnost in čustvena navezanost, ki ne pomeni odvisnosti, ter delovni dogovor oziroma zavezništvo med terapevtom in klientom o ciljih in nalogah zdravljenja.

Pomembno je, da psihoterapevt ustrezno reflektira globino problema, je sočuten, razumevajoč, zna poslušat ter se prilagaja posameznemu klientu in njegovemu stanju. Ob tem podpira in drži varen prostor, kjer klient razvija sposobnosti za spoprijemanje z neprijetnimi občutki.

Čeprav klienti delijo osebne občutke in misli, intimni fizični stiki s terapevtom nikoli niso primerni, sprejemljivi ali koristni.

Podatki raziskav kažejo, da psihoterapija ni učinkovala le pri majhnem procentu oseb (npr. pri antisocialni osebnostni motnji). Pri nekaterih osebah se lahko pojavijo prehodne težave kot so občasna poslabšanja simptomov, poslabšanja v medosebnih odnosih, povečajo se neprijetni občutki (jeza, tesnoba, nemoč, frustracija, žalost …). Pomembno je, da klient ne obupa in o tem spregovori na terapiji.

Skoraj dve tretjini klientov poroča o izboljšanju kakovosti življenja, vedenja in počutja, zmanjšanju simptomov in učinkovitejšemu soočanju z izzivi, pri tretjini pa pride do celovitega prestrukturiranja osebnosti in dokončanja zastavljenih ciljev. Psihoterapija je povezana s pozitivnimi spremembami v možganih in telesu.

Kadar ima oseba nekoga, s katerim se lahko pogovori o svojih problemih in nanje pogleda na nov način, to pozitivno vpliva na njegovo razumevanje sebe in lastnih ciljev ter vrednot, razvije veščine za izboljšanje odnosov ter poišče rešitve za problem. Ključen je odnos, znotraj katerega se oseba lahko spreminja.

Da bi bila terapija uspešna, se mora klient aktivno vključevati in delati na in med terapijami, na primer s prakticiranjem novih veščin. Kajti terapevt ne more povzročiti sprememb, če jih klient ne želi. Odločitev za spremembo in za postavljanje ciljev je torej na strani klienta.

Izbira vrste terapije je odvisna od težav, vrste bolezni in okoliščin ter želja določene osebe. Terapevti lahko kombinirajo elemente iz različnih pristopov in tako najbolje zadovoljijo potrebe osebe, ki se zdravi.

Če klient želi le ublažiti ali obvladovati simptome, so primernejši kratkotrajnejši pristopi (npr. vedenjsko kognitivna terapija), dolgotrajnejši pristopi pa so namenjeni poglobljenemu raziskovanju, iskanju vzrokov in odpravljanju le-teh. Potrebujemo precej časa, da pride do čustvene in osebnostne stabilnosti ter pravih sprememb, saj se mora preoblikovati struktura klientovih možganov. To pa je dolgotrajen proces.

Psihoterapija v kombinaciji z zdravili ali drugimi terapijami je bolj učinkovita kot zgolj jemanje zdravil. Raziskave so pokazale, da so v večini primerov bile možganske spremembe, ki so posledica psihoterapije, podobne spremembam, ki so posledica zdravil.

Ko klient začuti, da je nek proces izpeljan do konca in je pripravljen zaključiti terapijo. Torej je odločitev na strani klienta.

Oblikovali smo socialni sklad, ki je namenjen vsem, ki so se znašli v finančni stiski. Del kotizacije tako pokrijemo vsem, ki so se znašli v hudi stiski in nas prosijo za pomoč. Več informacij dobite na [email protected].