Skip links

Zakonska in družinska terapija

Reševanje stisk za posameznike, zakonce in družine!

PRIJAVA

Zakaj sploh na terapijo?

Se v odnosu kdaj počutite neslišani, nerazumljeni, razočarani? Se vam kdaj zdi, da ste izgubili stik s seboj ali z zakoncem? V odnosu pogrešate intimnost?

Z zakonsko terapijo bosta ponovno vzpostavila stik in dobila prostor za neizgovorjene besede in čutenja. Hkrati zakonska terapija pomaga sprejeti vajine razlike, odkriva vajina najgloblja hrepenenja, izboljša komunikacijo in vaju močneje poveže.

Kdaj?

Po dogovoru.

Kje?

Cesta v Log 11, Brezovica ali preko spletne video konference.

Trajanje?

En cikel: uvodno srečanje + 12 terapij.

Za koga je terapija primerna?

Družinska terapija ponuja možnost za razumevanje stiske, ki jo v družinskih odnosih doživljajo tako otroci kot tudi starši. Starši bodo lažje razumeli, kako njihovo otroštvo in čustvena prtljaga vplivata na otroka in odnos z njim. Pravzaprav otroci s svojim vedenjem ali telesnimi simptomi prvi pokažejo, da so starši pod stresom. Terapija lahko odpre pot k bolj sproščenim in zdravim odnosom med starši in otroki.

Zakonska in družinska terapija temelji na relacijskem zakonskem in družinskem modelu ter je namenjena zakoncem, družinam in posameznikom, ki so se znašli v stiski ali želijo izboljšati kvaliteto svojega življenja.

Potek in cena

Terapija se prične z uvodnim srečanjem, ki je spoznavno in informativno. Cena tega srečanja je 60€.

V nadaljevanju sledi 12 terapevtskih srečanj, ki potekajo tedensko. Vsako traja 50 minut.

Cena posameznega srečanja individualne terapije je 60€.

Posamezno srečanje družinske ali zakonske terapije pa stane 70€.

Ob plačilu celotnega cikla terapij (12 terapevtskih srečanj) v enem obroku, nudimo 10 % popust (cena individualne terapije v tem primeru znaša 648€, cena družinske ali zakonske terapije pa 756€), možno pa je tudi plačilo na dva obroka ali posamično plačevanje terapevtskih srečanj.

Vzpostavim stik.

Prepoznam potrebe.

Sprejmem razlike.

Vzpostavim zdrav odnos.

Katere vrste terapij izvajamo?

Kaj je individualna psihoterapija?

Na individualno psihoterapijo hodi posameznik sam. Preko varnega in zaupnega odnosa s terapevtom, ki uporablja različne pristope in tehnike, se oseba:

  • uči novih veščin spoprijemanja s težavami,
  • osebnostno raste,
  • vključena je v proces samorefleksije svojih čustev in vedenj.

 

Terapevt osebi:

  • ponudi nov pogled na sebe in na vzorce odnosov,
  • pomaga prepoznati potlačene notranje vsebine, da dobi kontrolo nad svojim življenjem in boljšo samopodobo,
  • pomaga zmanjšati ali odpraviti simptome in/ali psihosomatske bolezni, da se lažje prilagodi življenjskim situacijam, ki postanejo bolj izpolnjujoče,
  • spodbuja k uporabi bolj učinkovite komunikacije ter sprejemanju, izražanju in obvladovanju emocij, hrepenenj in želja.

 

Kaj je zakonska oziroma partnerska psihoterapija?

Pri zakonski oziroma partnerski psihoterapiji terapevt vstopi v način življenja para, ki svoje navade, vzorce komunikacije in težave neposredno prinese na srečanje. Oba partnerja sta povabljena k soustvarjanju procesa sprememb. Pogoj je, da sta oba pripravljena narediti določene spremembe v vedenju in mišljenju in si želita izboljšati odnos, da resno delata na občutkih ter podpirata drug drugega ter ne želita le razglabljati o problemih, temveč iskati vzroke zanje.

Terapevt pomaga analizirati resnični problem in poiskati vzroke, vrednoti in posreduje povratne informacije o interakcijah para in daje usmeritve o načinih, kako jih izboljšati ali preoblikovati. Običajno je bolj intenzivna od individualne terapije. Pari prihajajo na terapijo zaradi različnih razlogov. Želijo:

  • obnoviti porušeno zaupanje,
  • se izogniti odtujenosti in ločitvi,
  • izboljšati komunikacijo in najti skupni jezik,
  • uspešno obvladovat prepire in nesoglasja,
  • se soočiti z bolečino osamljenosti, zapuščenosti, nezvestobe
  • poglobiti bližino in intimo,
  • rešiti težave na področju spolnosti, odvisnosti
  • vedeti, kako ravnati v primeru zavrnitve, zaničevanja, pomanjkanja ljubezni,
  • se bolj učinkovito spoprijeti z vsakodnevnimi težavami in nestrinjanji glede »preprostih« zadev (kdo pospravlja, daje spat otroke, ne hodi domov pravočasno …),
  • se zavarovati pred nasiljem,
  • pridobiti izkušnje s katerimi bodo partnerju lahko povedali o svojih sanjah, potrebah, vrednotah, o zgodovini svojih izkušenj,
  • se sporazumeti glede vzgoje otrok,
  • si pomagati pri soočanju s posledicami travm, izgub, bolezni,
  • odkriti načine, kako se znova povezati,
  • se naučiti, kako odpustiti ali prositi za odpuščanje,
  • se naučiti, kako se čustveno povezati in vzajemno spreminjati,
  • se odgovorno in spoštljivo raziti.

 

Kaj je družinska psihoterapija?

Pri družinski psihoterapiji prihaja na terapijo več družinskih članov, kjer pogledamo na simptome v družinskem kontekstu. Na primer: žena ima simptome depresije, ker se z možem ves čas prepirata glede denarja, otrok pa v šoli tepe vrstnike. Vključena je razprava in reševanje problemov vseh članov družine med seboj, v paru ali kot sistem.

Terapevt:

  • je pozoren na dinamično interakcijo vseh članov družine in jim pomaga prepoznati simptome, družinske vzorce, pričakovanja in vloge, ki prispevajo k motnji vedenja ali duševni bolezni,
  • pomaga jim, da preoblikujejo negativne navade in vzorce,
  • se osredotoča na izboljšanje komunikacije znotraj družine,
  • uči člane družine novih načinov poslušanja, kako postavljati vprašanja in nanje odgovarjati brez napada in obrambe.

Terapije izvajata zakonski in družinski terapevtki:

Zakonska in družinska terapevtka
Zakonska in družinska terapevtka
Kaj o terapiji menijo udeleženci?
Pogosta vprašanja

Psihoterapija je način zdravljenja, ki pomaga pri težavah z duševnim zdravjem, motnjah prilagajanja, čustvenih izzivih in nekaterih psihiatričnih motnjah ter podpira osebnostno rast.

Gre za pogovorno metodo dela, ki pa ne izključuje ostalih pristopov, tehnik in metod komunikacije (npr. igralna terapija, glasba, pripovedna zgodba …).

Zgolj pogovor o težavah ali uvid v problem še ni psihoterapija. Potrebno je odkriti in odpraviti vzroke in simptome duševnih motenj, čustvenih težav ali stisk v medosebnih odnosih, da bi oseba učinkoviteje delovala in se bolje počutila.

Cilj je omogočiti klientom, da razumejo in so čuječi do svojih občutkov in vzrokov, zakaj se počutijo tesnobno, depresivno, veselo, jezno. To ne pomeni, da ne bodo več občutili “negativnih” čustev, temveč jih bodo doživljali z obvladljivo intenziteto.

Pomaga jim razviti spretnosti in strategije za spoprijemanje s težavnimi in stresnimi dogodki, občutki ter odnosi.

Ko klienti spremenijo sebe in svoja vedenja v vsakodnevnih težavnih situacijah, se bodo spremenili tudi čustveni odzivi ter doživljanje drugih in s tem njihovi medosebni odnosi ter življenje nasploh.

Vsak, ki se sam ne zmore spoprijeti s problemom, ki ga preplavlja.

Vsak, ki se zaveda, da potrebuje pomoč in je v stiku z realnostjo.

Vsak, ki je željan sprememb in je pripravljen vložiti svoj trud in prizadevanja.

Vsak, ki želi delati na sebi, je notranje motiviran in je sposoben samoraziskovanja, ki je včasih tudi zahtevno in garaško.

Psihoterapija pomaga pri širokem razponu težav. Pri:

  • nezmožnosti soočati se z vsakodnevnimi težavami,
  • depresiji, prevladujočem občutku žalosti ali nemoči,
  • nizki samopodobi,
  • nestanovitnih odnosih,
  • ko želimo ugoditi drugim v lastno škodo,
  • zakonskih in družinskih konfliktih,
  • zasvojenosti z alkoholom, drogami, spolnostjo, odnosi, sodobnimi elektronskimi napravami,
  • agresiji, ki škoduje posamezniku in drugim,
  • vplivu razvojnih in odnosnih travm, travm v navezanosti, pri posttravmatski stresni motnji,
  • pojavu občutkov, da se težave nikoli ne izboljšajo, čeprav prihaja pomoč od družinskih članov ali prijateljev,
  • občutku, da smo vedno po nepotrebnem zaskrbljeni,
  • zdravstvenih težavah ali izgubah (smrt ljubljenje osebe),
  • v kombinaciji z zdravili tudi pri zdravljenju bipolarne motnje in shizofrenije.

Psihoterapevt je lahko psiholog, zakonski in družinski terapevt, licencirani klinični socialni delavec ali svetovalec za duševno zdravje, psihoanalitik ali psihiater.

Model relacijske družinske terapije je v Sloveniji razvil dddr. Christian Gostečnik, ki je v letu 2010 s strani mednarodne komisije prejel priznanje za inovativnost (JAPTI). Priznan je s strani  AAMFT (American Association for Marital and Family Therapy). Gre za model psihoterapije, ki združuje novejše relacijske pristope in sistemske razvojne teorije.

Terapevti relacijske smeri posameznika razumemo kot del celotnega družinskega sistema iz katerega izhaja. Na terapiji odkrivamo pomen in moč preteklih izkušenj, ki se v sedanjih situacijah prebujajo in vplivajo na posameznikovo razmišljanje, doživljanje in delovanje. Raziskujemo odnose na treh ravneh: na intrapsihični (notranji svet posameznika), interpersonalni (medosebna raven) in sistemski (družina kot sistem).

Eden bistvenih ciljev terapije je odkrivanje temeljnega afekta, torej čustvenega vzdušja, ki je vodilo, usmerjalo in ohranjalo odnose na vseh treh ravneh ter se je organsko zapisalo v telo preko stika s primarnimi skrbniki. Na terapiji zato skušamo uravnavat in preoblikovat notranje čustvene vzorce odnosov ter blokade in obrambe, ki povzročajo disfunkcionalnost in vzdržujejo patologijo posameznika, para ali celotnega sistema odnosov in ki za svoj obstoj potrebujejo določeno problematično vedenje. Osredotočamo se na telo in njegovo zgodbo.

Namen terapije je vzpostavitev novih odnosov, ki so za posameznika sprejemljivejši in bolj varni.

Raziskave potrjujejo, da je za uspešno psihoterapijo ključen dolgotrajen, varen in zaupen odnos med terapevtom in klientom. Če po petih do desetih srečanjih ni zaznati občutka varnosti in sprejetosti, potem je bolje poiskati drugega terapevta. To ne pomeni, da je z enim ali drugim kaj narobe, le ni vzajemnosti kot bi morala biti, če želimo, da je uspeh večji.

Oblika oz. vrsta psihoterapije le v 10 do 20 odstotkih vpliva na končni rezultat zdravljenja. V procesu sprememb imajo ključno vlogo empatija, pristnost in čustvena navezanost, ki ne pomeni odvisnosti, ter delovni dogovor oziroma zavezništvo med terapevtom in klientom o ciljih in nalogah zdravljenja.

Pomembno je, da psihoterapevt ustrezno reflektira globino problema, je sočuten, razumevajoč, zna poslušat ter se prilagaja posameznemu klientu in njegovemu stanju. Ob tem podpira in drži varen prostor, kjer klient razvija sposobnosti za spoprijemanje z neprijetnimi občutki.

Čeprav klienti delijo osebne občutke in misli, intimni fizični stiki s terapevtom nikoli niso primerni, sprejemljivi ali koristni.

Podatki raziskav kažejo, da psihoterapija ni učinkovala le pri majhnem procentu oseb (npr. pri antisocialni osebnostni motnji). Pri nekaterih osebah se lahko pojavijo prehodne težave kot so občasna poslabšanja simptomov, poslabšanja v medosebnih odnosih, povečajo se neprijetni občutki (jeza, tesnoba, nemoč, frustracija, žalost …). Pomembno je, da klient ne obupa in o tem spregovori na terapiji.

Skoraj dve tretjini klientov poroča o izboljšanju kakovosti življenja, vedenja in počutja, zmanjšanju simptomov in učinkovitejšemu soočanju z izzivi, pri tretjini pa pride do celovitega prestrukturiranja osebnosti in dokončanja zastavljenih ciljev. Psihoterapija je povezana s pozitivnimi spremembami v možganih in telesu.

Kadar ima oseba nekoga, s katerim se lahko pogovori o svojih problemih in nanje pogleda na nov način, to pozitivno vpliva na njegovo razumevanje sebe in lastnih ciljev ter vrednot, razvije veščine za izboljšanje odnosov ter poišče rešitve za problem. Ključen je odnos, znotraj katerega se oseba lahko spreminja.

Da bi bila terapija uspešna, se mora klient aktivno vključevati in delati na in med terapijami, na primer s prakticiranjem novih veščin. Kajti terapevt ne more povzročiti sprememb, če jih klient ne želi. Odločitev za spremembo in za postavljanje ciljev je torej na strani klienta.

Izbira vrste terapije je odvisna od težav, vrste bolezni in okoliščin ter želja določene osebe. Terapevti lahko kombinirajo elemente iz različnih pristopov in tako najbolje zadovoljijo potrebe osebe, ki se zdravi.

Če klient želi le ublažiti ali obvladovati simptome, so primernejši kratkotrajnejši pristopi (npr. vedenjsko kognitivna terapija), dolgotrajnejši pristopi pa so namenjeni poglobljenemu raziskovanju, iskanju vzrokov in odpravljanju le-teh. Potrebujemo precej časa, da pride do čustvene in osebnostne stabilnosti ter pravih sprememb, saj se mora preoblikovati struktura klientovih možganov. To pa je dolgotrajen proces.

Psihoterapija v kombinaciji z zdravili ali drugimi terapijami je bolj učinkovita kot zgolj jemanje zdravil. Raziskave so pokazale, da so v večini primerov bile možganske spremembe, ki so posledica psihoterapije, podobne spremembam, ki so posledica zdravil.

Ko klient začuti, da je nek proces izpeljan do konca in je pripravljen zaključiti terapijo. Torej je odločitev na strani klienta.

Oblikovali smo socialni sklad, ki je namenjen vsem, ki so se znašli v finančni stiski. Del kotizacije tako pokrijemo vsem, ki so se znašli v hudi stiski in nas prosijo za pomoč. Več informacij dobite na [email protected].

Prihajajoči dogodki