Z (majhnimi) otroki v hribe?

Thumbnail

Odkar pomnim, sem rad hodil v hribe. S primarno družino smo obdelali skoraj celotno transverzalo pa še kaj več.

Spomini so še zelo živi

Spomnim se čudovitih doživetij z družino in vrstniki. Spomnim se strahu pred prepadi in zmagovitega občutka, ko sem jih s pomočjo odraslih premagal. Spomnim se hude žeje na južnem pobočju, ko smo v vročem avgustu hodili od Kanina proti Rombonu. In neopisljive potešitve, ko smo pod neko skalo našli ledeno mrzel izvir. Voda je bila tako ledena, da smo jo morali ogreti, preden smo jo, izsušeni, sploh lahko popili. V čutare (ja, take olivno zelene, vojaške) smo dodali še pelin z gorskih travnikov in se krepčali z grenko ledeno pijačo.

Kolikor sem v gorah pustil, toliko in še veliko več sem dobil.

Spomnim se večerne utrujenosti po celodnevni hoji in kaj je pomenilo, da so bile na koči za večerjo palačinke. Z orehi. Takšnih v dolini ni. Spomnim se spanja na skupnih ležiščih, vicev, pogovorov, ki jih nisem ravno vseh razumel. Spomnim se kozoroga, ki smo ga nepričakovano srečali ob sestopu s Kredarice po Tominškovi …

Ko se tako sprehajam po svojih spominih, vidim, da so vsi prijetni. Kolikor sem v gorah pustil potu, odrgnin, obrabljenih podplatov, žuljev, toliko in še veliko več sem dobil: potrpežljivost, vzdržljivost, zmernost, skromnost, socialni čut, ljubezen do narave, stvarstva, moč in pogum. Prava šola za življenje.

Študij, skavti in samostojnost – ljubezen do hribov se spreminja, a ostaja

Z odhodom na študij v Ljubljano se mi je življenje močno spremenilo. Drugačno okolje, ljudje, drugačni časi. Hvaležen sem, da sem že takoj spoznal skavtstvo, ki me je vsega pritegnilo in potegnilo vase. Spoznal sem, da sem res skavt (= iskalec poti) po srcu in duši.

V hribih sem se naučil tudi, da ne poznam slabega ali dobrega vremena, ampak le slabo ali dobro opremo.

Osvojeni cilji se sicer niso več toliko merili v nadmorskih višinah kot v kvaliteti in vsebini opravljene poti (tukaj mislim odnose, preizkušnje, izzive, njihovo vrednotenje), kar pa me je tudi izpolnjevalo. Koliko lepot Slovenije smo odkrili! In tujine. Tukaj sem se naučil tudi, da ne poznam slabega ali dobrega vremena, ampak le slabo ali dobro opremo. To mi sedaj na vseh področjih življenja zelo pomaga.

Tudi ženo Klavdijo sem spoznal v tem krogu prijateljev in ljubezen do hribov, do svobode, ki jo tam izkusiš, si deliva. Rada hodiva v gore in najino zvezo sva tudi tako zastavila. Nekako do prve nosečnosti in otrok.

Strah pred hribi z (majhnimi) otroki

Zakaj sem se torej s (svojimi) majhnimi otroki sprva bal hoditi v hribe? Spomnim se, da sem se počutil prav nemočnega. Toliko skrbi, toliko vprašanj, dvomov. Bom znal poskrbeti za otroka v nepredvidenih okoliščinah? Bo prenaporno za naju? Kaj storiti, če se ulije? Bo jokal/a? Mu bo udobno v nosilki? …

Če bodo otroci odnesli vsaj delček tega, kar sem v svojem otroštvu sam odnesel iz hribov in gora, bodo imeli dobro popotnico za življenje.

Hvala Bogu sva obdana z družinami, ki se mi/nama pomagajo sproščati tudi na tem področju. Njihove izkušnje, nasveti, spodbude mi pomagajo, da grem preko teh skrbi. In gre. In je lepo. Zdaj, s tremi pikci (ki so vsak dan večji), se ne bojim(o) več niti Uršlje gore, pa planine Kofce, niti Šenturške gore, če naštejem le nekaj letošnjih ciljev.

Starša poskrbiva za motivacijo, dobro opremo, skupaj pogledamo pot, dekleti si že sami pripravita malico in obleke, tako da smo že na konju. Praviloma gremo z družbo prijateljev, tako da je pričakovanje nepopisno. Če na poti srečamo še kakšne živali, pa je to res najlepše!

Svojim otrokom želim pokazati, privzgojiti ljubezen do hribov. Če bodo odnesli vsaj delček tega, kar sem v svojem otroštvu sam odnesel iz hribov in gora, bodo imeli dobro popotnico za življenje.

Foto: stonybrooklodging.com

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.