Z ljubeznijo pokopan po 13 tednih nosečnosti

Ko je umrl, je od njegovega spočetja minilo le 13 tednov in 4 dni! Kljub temu sta Natana Izaijo starša dostojno pokopala in sta hvaležna za njegovo življenje.

28-letna Američana Allison in Daniel sta se lansko poletje veselila novega življenja, ki sta ga spočela. Rok poroda: 28. februar 2014. To je bil njun tretji otrok: pred dvema letoma in pol je na svet privekal Matej, drugi otrok pa je umrl zaradi spontanega splava le dan po tem, ko sta izvedela za nosečnost.

Da je Allison ponovno noseča, sta izvedela junija. Zatem so jo dva meseca mučile hude jutranje slabosti, a to ji ni jemalo poguma. Novega bitja se je veselila cela družina.

Ljubila sem ga od trenutka, ko sem vedela, da je moj.

V 12. tednu nosečnosti sta opravila prvi ultrazvočni pregled, na katerem so se že videle male rokice in nogice. Slišal se je tudi hiter in razločen utrip srca.

Allison se spominja: »Bil je tako aktiven, da je komaj obstal toliko na miru, da je lahko [zdravstvena delavka] dobro ujela njegov srčni utrip. Ko sem ga prvič zagledala, sem zajokala. Ljubila sem ga od trenutka, ko sem vedela, da je moj, toda potem sem slišala njegov srčni utrip … in zakopal se je še malo globlje v moje srce. Nato sem na ultrazvoku videla njegov obraz in njegova drobcena stopala in utripajoče srce – in bila sem noro zaljubljena.«

Strah in dvom sta se v njeno srce priplazila ob pregledu z dopplerjem v 15. tednu. Srčnega utripa niso uspeli zaslišati niti po 20 minutah. Naslednji dan so poskusili še enkrat, vendar brez uspeha.

Allison in Daniel sta se odločila, da obiščeta urgenco: »Po urah čakanja na ultrazvok je zdravnik končno prišel in nama z Danielom povedal, da se najin dojenček ne premika in nima srčnega utripa … Nič me ne bi moglo pripraviti na to. Počutila sem se, kot bi moje srce nehalo biti s srcem mojega otroka.«

Samo jaz, moj mož in najin mrtvi otrok v moji maternici naj bi se peljali domov in počakali do normalnih delovnih ur.

Glede na velikost je bilo ocenjeno, da je umrl v starosti 13 tednov in 4 dni. Po tej informaciji sta bila hitro odpravljena: »Zdravnik nam je povedal, da glede na to, da nisem imela nobenih znakov spontanega splava ali okužbe, lahko greva domov in v ponedeljek nadaljujeva s potrebnimi opravili na ginekološki kliniki. Kar tako. Nobenega pogreba, nobene krste; samo jaz, moj mož in najin mrtvi otrok v moji maternici naj bi se peljali domov in počakali do normalnih delovnih ur.«

Kljub šoku in žalosti se je Allison zavedala, da bo malo trupelce moralo priti iz njenega telesa. A hkrati je bila trdno odločena, da ne bo dovolila, da bi bilo raztrgano v splavu podobnem postopku in nato zavrženo med odpadke. »Hotela sem roditi svojega otroka, ga vzeti domov in mu izkazati dostojanstvo s pogrebom.«

Ta odločitev je postala še trdnejša, ko je v naslednjem tednu obiskala svojega zdravnika in na ultrazvoku tudi sama videla telesce mrtvega sina. Z vsem srcem je molila in upala, da sukcija ne bi bila potrebna.

K sreči je na svojo prošnjo, da bi sina rodila, dobila pozitiven odgovor. Naslednjega dne so ji v porodnišnici sprožili umetne popadke, zavrnila pa je sredstva proti bolečinam. »Hotela sem čutiti bolečino in pustiti njeni resničnosti, da me preplavi,« se spominja. »Hotela sem biti povsem prisotna in čutiti vsaki popadek. Čutila sem se počaščeno, da sem rodila svojega sina.«

Porod je trajal devet ur. Otročiček je tehtal manj kot 200 gramov. Mlada starša sta ga imenovala Natan Izaija, ker »Natan pomeni “Božji dar” … in Izaija pomeni “rešitev”, saj je največji Božji dar to, da nam je dal rešenje po svojem edinem sinu, Jezusu.«

Najsijajnejša priča življenja ob tem dogodku je bil njun popolnoma oblikovan sin. »Njegovo malo telo je bilo tako popolno, z desetimi drobnimi prstki na rokah in nogah. Imel je nos, usta, dve mali očesci in ušesi,« se spominja Allison.

Takšnega sta želela tudi dostojno pokopati. V Teksasu, kjer živita, pred 20. tednom nosečnosti umrli zarodek ne potrebuje mrliškega lista niti ni potrebno, da je pokopan na pokopališču. Odločila sta se, da ga pokopljeta sama, v družinskem krogu.

Mali Natan Izaija je bil pokopan 12. septembra 2013. Allison se spominja, da je bil obred »preprost in lep«. »Izkazoval je spoštovanje tako Gospodu kot Natanu. Glasno je izražal pomen življenja, za katerega se mnogi ne bi zmenili.«

Njena sestra Amy dodaja: »Bil je tako popolno oblikovan. Nihče ne more zanikati, da 13 tednov in 4 dni star dojenček ni dojenček. Bil je tako rahločutno sestavljen. Lahko si videl vsak detajl.«

Natan Izaija bo vedno ostal v spominu svoje družine, ki upa, da bo njegovo življenje tudi druge opominjalo na vrednost vsakega človeškega življenja.

Vir: lifenews.com