Moj otrok se boji psov: Kaj lahko storim?

Foto: Shutterstock

Fobije so lahko za otroka in posledično njegovo celo družino zelo stresne in otežijo normalno družabno življenje. Sploh v primerih, ko gre za močne strahove pred stvarmi, ki so v vsakdanjem življenju pogosto prisotne. Glede na njihovo visoko število v naši sodobni družbi, sem seveda spada tudi strah pred psi.

Strah pred psi ni po svoji psihološki strukturi nič drugačen od drugih fobij. Smiselno ga je začeti odpravljati enako kot druge strahove: s postopnim prostovoljnim soočanjem z objektom strahu. V teoriji zveni preprosto, praksa pa je seveda bolj težavna. Vsak otrok ima svoje specifike pri soočanju s stresnimi situacijami, ki so posledica njegovega značaja. Hkrati so kot živa bitja tudi psi pogosto nepredvidljivi in lahko smo v svoji neposredni okolici obdani z bore malo dobro vzgojenimi, za odpravljanje strahu primernimi, psi. Ta proces zato od nas staršev terja veliko mero prilagodljivosti in iznajdljivosti.

Z zavedanjem, da s splošnimi nasveti ne moremo nasloviti vseh ovir, na katere bomo kot starši naleteli, skušajmo vseeno strniti nekaj kolikor se da praktičnih idej, kako svojemu otroku pomagati premagati strah pred psi.

Če se mi bojimo psov ali pa smo ob srečanjih našega otroka s psi nervozni, bo otrok to seveda čutil. Posledično mu bomo govorili eno, s telesom pa dajali vedeti nekaj drugega.

Če je možno, odkrijmo vzrok strahu

Včasih je strah pred psom možno navezati na konkreten dogodek, bolj ali manj travmatično izkušnjo, ki je otroku »nagnala strah v kosti«. V tem primeru nas ta informacija opozarja, na kakšne situacije in na kakšne vrste psov moramo biti še posebej pozorni, ko otroku pomagamo pri soočanju z njimi.

Marsikdaj pa težko pokažemo na en sam dogodek, ki je sprožil fobijo. Lahko jo je povzročila vrsta manjših, ki jih sami niti nismo opazili. To se še zlasti rado zgodi pri občutljivih, senzitivnih otrocih, ki svet doživljajo izrazito čustveno. Če imamo takšnega otroka, bodimo torej res pozorni, da ne prestopamo njegovih meja in ga ne potiskamo v situacijo, ki ji še ni kos. Kdo ve, morda potrebuje najprej nekaj srečanj s psom, na katerih ga bo le od daleč opazoval …

Siljenje v srečanje s psom lahko fobijo le še poveča. Prav tako ne bo pomagalo minimiziranje otrokovih čustev, češ da »kužkov se pa res ne rabi bat«.

Spoštujmo otrokova čustva

Siljenje v srečanje s psom lahko fobijo le še poveča. Prav tako ne bo pomagalo minimiziranje otrokovih čustev, češ da »kužkov se pa res ne rabi bat«. Ali moram sploh zapisati, da je norčevanje iz fobije ali strašenje s psi v šali absolutno neprimerno? Za otroka (pa tudi odraslega človeka) s fobijo je objekt njegovega strahu še kako strašljiv, tudi če to ni racionalno upravičeno ali razumljivo. Zato spoštujmo njegova čustva in mu omogočimo ves potrebni čas, ki ga potrebuje, da nove pozitivne izkušnje s psi »prepišejo« tiste negativne, ki so strah povzročile.

Otroku pomagajmo zbuditi notranjo motivacijo, da bi strah premagal

Ljudje ne moremo premagati strahu, če se z njim ne soočimo prostovoljno. Za otroka, ki nima posebno rad živali ali nima nobenega interesa biti v stiku s psi, bo ta ovira zato morda še največja. No, bolj kot zanj – za nas, starše. Potreben bo marsikateri pogovor in skupno iskanje otroku relevantnih razlogov, zakaj vložiti trud v ta proces. Morda pa bo moral otrok tudi še nekoliko dozoreti, da bo dovolj motiviran in pripravljen, da ga začne.

Načrtujmo postopno soočanje s strahom

Ko smo mi in naš otrok torej odločeni, da se bomo s strahom pred psi soočili, načrtujmo smiselno postopen proces pridobivanja karseda prijetnih izkušenj s psi. Začnimo pri najmanj strašljivih izkušnjah, cilj pa je seveda priti do situacije, ki otroku predstavlja največji strah. Za postopnost je pomembnih več dejavnikov, ki so odvisni od otrokove izkušnje oz. strahu: velikost psa, njegova živahnost, oddaljenost, prisotnost ograje ipd. Da bi zagotovili postopnost, je dobro, da se procesa lotimo načrtovalno: zamislimo si približne situacije, ki bi koristile našemu otroku, in skušajmo zanje poiskati čim primernejše pse in lokacije. Verjetno bomo najprej začeli pri svojih znancih in sosedih. Dobrodošle bodo tudi izkušnje in znanje tistih, ki se s psi poklicno ukvarjajo. A prepričani smo lahko, da bo na pomoč s svojim psom z veseljem priskočil skoraj vsak pasji lastnik.

Več kot o nečem vemo, manj se tega bojimo. Znanje o pasjem vedenju in o našem primernem vedenju do psa bo otroku lahko samo pomagalo.

Otroku posredujmo čim več koristnih informacij

Več kot o nečem vemo, manj se tega bojimo. Znanje o pasjem vedenju in o našem primernem vedenju do psa bo otroku lahko samo pomagalo. Tako bo bolje vedel, kaj lahko od psa pričakuje in kako naj se tudi sam obnaša, da se izogne potencialni nevarnosti.

Izberimo primerne pse

Velikost in energičnost psa sta pomembna dejavnika, ki vplivata na strah. Najprej začnimo z manjšimi in čim mirnejšimi psi. Ko je otrok pripravljen na igro s psom, bo lahko pomagal narediti velik napredek za igro izjemno motiviran pes, čeprav bo pri tem tudi živahen. Izogibajmo pa se psov, ki so nepredvidljivi, nespoštljivi do otrok (npr. s skakanjem ali zabijanjem vanje), razdražljivi ali nagnjeni k agresivnemu vedenju (tudi če samo do drugih psov).

Iz procesa izključimo vse tiste ljudi, ki otroku strahu ne pomagajo premagovati, ampak ga pospešujejo.

Izločimo moteče ljudi

In nazadnje: Iz procesa izključimo vse tiste ljudi, ki otroku strahu ne pomagajo premagovati, ampak ga pospešujejo. Lahko bo to lastnik sicer čudovito mirnega kužka, ki pa bo z neprimernimi opazkami ali siljenjem otroka v soočenje s psom rušil proces. Lahko bo to brat ali sestra, ki se bo iz otrokovih čustev norčeval. Lahko pa bomo navsezadnje to mi sami. Če se tudi mi bojimo psov ali pa smo ob srečanjih našega otroka s psi nervozni, bo otrok to seveda čutil. Posledično mu bomo govorili eno, s telesom pa dajali vedeti nekaj drugega. Namesto tega mora otrok v procesu čutiti našo sproščenost, ki mu bo dajala občutek varnosti. Če torej tega sami nismo sposobni, poiščimo nekoga, ki mu otrok zaupa, da ga bo peljal skozi ta proces.