Vzgajati otroke za branje dobrih knjig ni lahka naloga

Foto: Shutterstock

Pred kratkim se je po slovenskih medijih »valjala« novica o tem, da je ena od knjig z neprimerno vsebino dobila Zlato hruško, ki je nekakšno priporočilo o tem, da je knjiga zelo dobra za mladino.

O konkretni knjigi tukaj ne bom sodila, čeprav seveda imam svoje mnenje, me je pa polemika spodbudila k pisanju o tem, kaj berejo naši otroci.

Knjižni molji

Pri nas doma smo knjižni molji. Otroci so to podedovali, mož se je nalezel. Sama imam ves čas »v delu« vsaj kakšno knjigo; posegam po najrazličnejši zvrsteh. Kar naprej z možem debatirava o kakšnih vsebinah, ki sva jih zasledila, so naju nagovorile in bi si jih rada podelila.

Otrokom sva začela prebirati knjige, še preden so spregovorili. V knjižnico pa sva jih vozila še z otroškim vozičkom. In so rasli in zrasli v navdušene bralce.

Blagor ti, ker tvoji otroci berejo

Oh, kolikokrat sem slišala te besede. »Otroci, ki jim je branje ljubše od računalnika, telefona, televizije,« se res slišijo dobro. Pa je to vedno in povsod res?

Posebne sorte zasvojenost

Veselje nad vzgojnim dosežkom se je pričelo topiti, ko sem ugotovila, da hodijo tudi na stranišče s knjigo ali pa ko so knjigo prinašali k obedom, da so se na začetku morskih počitnic zabubili vsak v svojo visečo mrežo, da polnih potovalk knjig, ki smo jih tovorili na počitnice, niti ne omenjam.

Ampak to je bil manjši problem. O zadevah smo se pogovorili, postavila sva pametne meje in je šlo. Večja težava se je pojavila, ko so otroci začeli domov nositi knjige čisto po svoji izbiri.

Povej, mi kaj bereš, in povem ti, kaj si

Nekaj časa sem še lahko spremljala oziroma v naprej prebrala, kar so otroci imeli namen brati. Pozneje to seveda ni več šlo. Sem se pa zavedala, da so posegali po knjigah, ki mi niso bile več povsem všeč.

Pravzaprav sem v preteklih desetih letih precej z žalostjo spremljala, kaj prihaja na naše knjižne police za mladino. Seveda povsem posplošiti ne smem, pa vendar.

Besede: »Otroci, ki jim je branje ljubše od računalnika, telefona, televizije,« se res slišijo dobro. Pa je to vedno in povsod res?

Najprej so bili mladi bralci deležni kupa nadaljevanj knjig o skrajno nevzgojenih in frajersko nesramnih mulčkih za fante in o princeskastih preračunljivkicah za punčke. Pa tu in tam kakšne potvorjene pravljice.

Vmes se je začela pojavljati znanstvena fantastika v najbolj neverjetnih oblikah, barvah in smereh. Kar samo po sebi niti ne bi bilo tako sporno, če ne bi bila po tihem prepredena z marsičim. Od new agea do vpletanja temnih sil, krščanskih drobcev, budizma … Vrednote, postavljene na glavo, zlobneži lepi, sposobni in iznajdljivi, dobri liki pa zmedeni revčki.

Prenasičenost

Ta svet se vrti hitreje in hitreje in otrokom se mora dogajati več in več, da jih dražljaji sploh še dosežejo. Tako je v šolskih učbenikih, tako je na televiziji, tako je z igračami, računalniškimi igricami. In tako je tudi s knjigami.

Opisi narave so dolgočasni, opisi značaja oseb brezvezni, mora pa se na vsaki strani zgoditi toliko, kot se je včasih v celem poglavju. Dogodki pa seveda ne smejo biti premalo adrenalinski.

In potem smo pri tistem, o čemer sem govorila čisto na začetku – ne vedo več, s čim bi ustvarili večjo odmevnost, in poslužijo se vsega. Čisto vsega. Včasih zares nisem več prepričana, če je branje, tako na splošno, kot je to veljalo nekoč, sploh še pozitivna dejavnost.

Protiutež

Zelo vesela sem, da zadnje čase katoliške založbe prinašajo na naše police tudi kaj kvalitetnejšega branja za otroke in mladostnike. Take, kjer so vrednote še na pravem mestu, take, kjer je bela še bela, fant še fant in laž še laž. Take, kjer se zasleduje neke ideale in se zanje bori.

Kaj pa starši?

Otroci seveda berejo, ker to vidijo doma. Kaj pa beremo mi? Vedno znova, ko grem v knjižnico in preletim knjižno polico, na kateri so najbolj brane knjige, sem žalostno presenečena. Trenutno močno prednjačijo osladne romance, prepredene z bolj ali manj grobo spolnostjo.

Sama sem potrebovala precej let, da sem ugotovila, da se da knjige, ki me ne nagovorijo, napolnijo, neprebrane vrniti v knjižnico. Dobrih knjig je toliko, da jih ne bom mogla nikoli prebrati. In škoda je ene same ure, ki jo zapravim za slabo knjigo.

In otroci morajo to videti. Videti morajo, da skrbno premislimo, kaj bomo brali in čemu bomo posvetili čas.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja