Ko te izženejo iz redovne skupnosti …

Foto: Canva

Italijanski novinar in pisatelj Marcello de Stefano, je po prebrani knjigi Dragice Čepar (Sledovi luči in teme), ki je bila izločena iz svoje skupnosti, ubesedil svoje misli, ki jih prevedene objavljamo spodaj. Vabljeni k branju.

Tako kot vse resnične zgodbe, ima tudi knjiga Dragice Čepar z naslovom Sledovi luči in teme: Moja kalvarija v Gibanju fokolarov, prednost, da te prime za roko in te popelje skozi zgodbo protagonistke, skozi različne faze njenega življenja. Gre za življenje, ki je podobno življenju mnogih mladih deklet, ki iz ljubezni Bogu posvetijo vse svoje življenje.

Dragica to stori v rani mladosti, ko spozna ideal edinosti Gibanja fokolarov, ki se imenuje tudi Marijino delo. Njena predanost je popolna, ko se v takratni, z ateizmom prepojeni Jugoslaviji, pridruži skupnosti posvečenih fokolarin in izreče večne zaobljube pokorščine, uboštva in čistosti.

Sledi intenzivno obdobje, polno navdušenja. Z leti ji zaupajo tudi odgovorne položaje, dokler nekega dne ne začne škripati.

Navajena ubogati brez ugovora ali zahteve po pojasnilu privoli v razne premestitve in spremembe funkcij, ki so ji bile zaupane, vse dokler je ne doseže obvestilo o odločitvi, da ne more več živeti v  skupnosti ‘posvečenih fokolarin’.

V praksi gre za odločbo o razvezi zakonske zveze.

Na tej točki bi se lahko zgodba in življenje naše protagonistke odvijala po drugih poteh, kot se je, morda v drugačnih okoliščinah, verjetno zgodilo z mnogimi drugimi člani Gibanja.

Vendar ne z Dragico.

Na vprašanje fokolarina: “Kaj boš storila sedaj? Se boš poročila?” Dragica namreč instinktivno odgovori: “Nikakor ne. Sem že poročena!”

Od samega začetka odločno brani svojo posvetitev Bogu, ki se ji je pred leti zaobljubila v skupnosti Gibanja fokolarov. Vztraja v notranjem prepričanju, da mora zavrniti to ‘ločitev’, h kateri jo je nagovarjalo Gibanje z različnimi ponavljajočimi se predlogi, ki so izključevali posvečeno življenje fokolarine v skupnosti, življenje, ki jo je pritegnilo in v katero se je čutila poklicano.

Na tej točki zgodba postane fascinantna, saj se protagonistka kot v kriminalki poda v iskanje vzrokov za to izključitev, pa tudi njenega pravega storilca. Kdo je tisti, ki jo je vrgel na cesto? In zakaj je to storil?

V praksi gre za odločbo o razvezi zakonske zveze.

Kaj sem storila narobe?

Kot v vsaki spoštovanja vredni kriminalki protagonistka postane detektiv, ki išče vzroke krivičnega ukrepa in njegov pravi vir. Ne sprijazni se s splošnimi in dvoumnimi razlagami. Kaj je storila tako hudega, da jo je Gibanje postavilo pred vrata, ki so ji bila pred leti na stežaj odprta in za katerimi je ves čas veljala za zvesto in zgledno predstavnico karizme edinosti?

Njeno iskanje traja leta, desetletja. Dragica večkrat potrka na vrata odgovornih v Gibanju, prosi za pojasnila ter išče dialog in predvsem spravo. Toda zaprta vrata jo prisilijo, da se obrne na svoje krajevne škofe in preko njih neposredno na Vatikan, da bi preučili njen položaj, njen status posvečene osebe, položaj, v katerem lahko danes prepoznamo značilnosti ‘žrtve zlorabe’. V njenem primeru gre za duhovne zlorabe in zlorabe moči, ki se vlečejo skozi čas.

Ne bom odnehala!

V obsežni kategoriji zlorab v cerkvenem kontekstu Dragičino pričevanje presega osebne zadeve in je zelo pomembno, saj tančico pretrga na številnih področjih, na katerih bi se morale nadaljevati ustrezne preiskave in raziskave.

Prvi podatek, ki pride na dan, je, da žrtve ni zlorabljal en sam storilec. Nasprotno, znajdemo se pred ‘zlorabljajočo strukturo’. To je očitno ob različnih vpletenih akterjih z različnimi vlogami znotraj ‘fokolara’. Vsi pa imajo enak način presojanja in delovanja, ki ga je mogoče opredeliti kot ‘zlorabljajočega’.

S tem se postavlja pod vprašaj predvsem način vodenja skupnostnega življenja v okviru Gibanja fokolarov. Kako se živijo odnosi znotraj te in drugih skupnosti? Kako se izvaja oblast, ki naj bi bila – v skladu z evangeljsko zapovedjo – postavljena v službo skupnosti in njenih posameznih članov?

To so vprašanja, ki – podprta z dogodki iz zgodbe glavne junakinje – terjajo odgovore in postavljajo pod vprašaj tudi vodstvo Gibanja, v tem primeru ‘karizmatično voditeljico’, ki ji ta vprašanja o Gibanju, ki ga je sama ustanovila, ne morejo ne-predstavljati izziva.

Na koncu ji povedo, da ni več dobrodošla in primerna za življenje v skupnosti.

Osebna integriteta Chiare Lubich

Sam osebno sem Chiaro Lubich vedno videval zgolj na javnih nastopih, poslušal sem njene govore, ki so bili na visokem duhovnem nivoju, in bil priča njeni sposobnosti navdušiti množice. Obenem pa bi bilo treba spoznati še njen drugi vidik, ki ga še ne poznamo, vidik njenega običajnega, vsakdanjega življenja, njene metode vodenja in upravljanja raznih vej Gibanja, ki jih je ustanovila, njene vzgojne in operativne metode.

Dragičina pripoved pretrga tančico pred notranjim, zasebnim, vsakdanjim življenjem v skupnosti fokolarov. Samo z raziskavo dejanske dinamike in preverjanjem njene skladnosti z evangeljskim naukom je namreč mogoče razkriti morebitne zlorabljajoče strukture v Gibanju, ki ne bi več zadevale le nekaj tako imenovanih žrtev, temveč vse njene člane, saj to vprašanje postane vprašanje celotne skupnosti.

Gre za vprašanje duhovnih zlorab in zlorab oblasti. In gre tudi za vprašanje spolnih zlorab, ki jih Dragica omenja v času formacije v Loppianu. Način, na kakršnega je bila takrat zadeva zamolčana in prezrta – po avtoričinem pričevanju – predstavlja problem, ki ga ni mogoče obravnavati kot obrobnega in omejenega na nekaj posameznikov, ki so zlorabljali.

Avtorica, ki je daleč od zamerljivega odnosa, podpirata pa jo trdna vera in ljubezen do resnice, se ne obotavlja postaviti pod vprašaj tudi samo sebe.

Spreobrnjenje ni izdaja

Avtorica, ki je daleč od zamerljivega odnosa, podpirata pa jo trdna vera in ljubezen do resnice, se ne obotavlja postaviti pod vprašaj tudi samo sebe. Kot žrtev zlorabe na določeni točki svoje duhovne poti namreč pride do spoznanja, da je tudi sama zlorabljala oblast in moč nad fokolarinami in drugimi, ki so ji bili zaupani, in se ne obotavlja prositi jih za odpuščanje.

To je tudi temeljni trenutek njene duhovne poti. Po obdobju, ko se je slepo oklepala ideala, ki jo je očaral, in tega, kar se je naučila v času formacije, v njej pride do preobrata, ki ga imenuje ‘spreobrnjenje’. To pa ji odpre pot do osvoboditve od nekaterih avtoritarnih načinov izvajanja vloge voditelja.

V globini njene notranjosti se s spreobrnjenjem utrdi prepričanje, da evangeljski ideal edinosti ne more biti sad avtoritarnosti, ki temelji na prepričanju, da voditelji svojim podrejenim predstavljajo Božjo voljo, ampak mora biti sad evangeljske ljubezni, služenja drugim in predvsem svobode.

To duhovno izkušnjo, ki jo napolni z veseljem, deli s svojimi sestrami, s svojimi nadrejenimi ter v osebnem pogovoru tudi z voditeljico Gibanja Chiaro Lubich. Toda takrat še zdaleč ne zasluti (kar razkriva na koncu kriminalke), da bo prav to njeno spreobrnjenje povzročilo najprej senco nezaupanja do nje, nato pa tudi izgubo zaupanja in harmonije življenja, ki ju je do tedaj uživala. Na koncu pa ji povedo, da ni več dobrodošla in primerna za življenje v skupnosti.

Povsem jasno se vidi, da je  bil vzpostavljen ‘zlorabljajoč sistem’, v katerega je v celoti vključen vsak, ki tako kot Dragica postane njegov član; trpi zlorabo in nato postane zlorabitelj.

Ne gre za posamezne primere, ampak za sistemsko zlorabo

Gre za razplet, ki ponovno pretrga tančico pred zvitim pristopom, ki se skriva v zlorabah, namreč nad njihovim opravičevanjem na podlagi duhovnih vzgibov.

Znano je, da se spolne zlorabe na cerkvenem področju pogosto opravičujejo z domnevno podobnostjo fizične intimnosti z intimnim življenjem v Sveti Trojici, kar je omenjeno tudi v predstavljeni knjigi. Podobno pa se zlorabe oblasti opravičujejo z domnevno vlogo odgovornih kot tistih, ki so razlagalci in nosilci Božje volje, ki se ji morajo podrejeni podrediti.

Toda tukaj ne gre za posameznike, ki so si napačno razlagali svojo vlogo, temveč za globoko zakoreninjeno in razširjeno doktrino, ki temelji na duhovnosti Gibanja. Povsem jasno se vidi, da je  bil vzpostavljen ‘zlorabljajoč sistem’, v katerega je v celoti vključen vsak, ki tako kot Dragica postane njegov član; trpi zlorabo in nato postane zlorabitelj. To je sistem, na katerega se mora osredotočiti preiskava vseh, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem, ki je postalo zelo aktualno.

Kot da to še ni dovolj, pa je zelo sporno tudi ravnanje predstavnikov vatikanskih organov, ki so bili poklicani, da preučijo Dragičin primer.

Izziv za bralce in za Gibanje fokolarov

Presoji bralca prepuščamo, da si na podlagi bogate dokumentacije v knjigi, zaradi katere je ta verodostojno besedilo, sam oblikuje svoje zaključke. Toda očitno je, da se je tudi na tem področju pretrgala tančica pred problematičnim vprašanjem, ki ni več in samo notranje vprašanje Gibanja, temveč v prvi osebi nagovarja Cerkev. Sprašujemo se: Zakaj Vatikan ni upošteval pričevanja škofov in si je raje po ’pilatovsko’ umil roke?

Dragičino pričevanje – poleg tega, da bralca duhovno bogati – je  torej dragocen vademecum, ki je na razpolago Gibanju fokolarov in Cerkvi, da bi lahko pogumno povsem odstrli tančico nad vprašanji zlorab v njihovih različnih vidikih in znali modro posredovati. Ga bodo znali ceniti?

Avtor: Marcello de Stefano