Vir: UnsplashSpet je tisti čas v letu. Moje okenske police so polne korit, lončkov in posodic, v katerih se bohotijo mlade rastlinice in čakajo, da jih posadim na plano.
Vzgajanje sadik …
Kdor me pozna, ve, koliko veselja imam vsako leto z vzgajanjem sadik. Veseli me iskanje primernih semen (mnoge vzgojim sama, nekatere zamenjam, druga nakupim), veseli me izbira in priprava zemlje in setev in potem napeto pričakovanje prvih kalčkov, previdno pršenje, dokler niso dovolj zasidrani v zemljo, da jih lahko začnem zalivati. Na okenski polici jih redno obračam, da se ne upognejo preveč proti soncu in ko se mi zdi, da so dovolj veliki, jih čez dan postavljam ven, na veter, sonce in dež. Da se utrdijo.
… in vzgajanje otrok
Zadnjič sem tako sedela ob oknu in opazovala te šibke rastlinice in kar sama se mi je v glavi naredila vzporednica z mojimi otroki. Kako je v naravi vse podobno.
Najprej vzklije življenje v tebi. Veseliš se vsakega novega tedna in v knjigah prebiraš, kaj točno se z otrokom v tvojem trebuhu dogaja. Raste, se krepi in nekega dne se rodi. Nebogljen, nobena mišica še ne nudi dovolj opore njegovemu telesa, povsem mlahav je na začetku. Previdno in skrbno je treba rokovati z njim. Le usteca so zahtevna in želijo hrano. Redno in dovolj. Vse ostalo je prepuščeno mami. Poskrbeti mora za toploto, čistočo, pestovanje in petje (sem omenila, da svojim sadikam tudi redno pojem?). In malo telesce se krepi. Najprej glavica, potem hrbtenica in nazadnje okončine. In že pred nami stoji mali mož, ki raziskuje svet okoli sebe. Velikokrat pade, poliže ogromno umazanije, a iz dneva v dan je močnejši, odpornejši, trdnejši. Starši iščemo »balkon«, kamor bi ga poslali, da bi se še utrdil. Najdemo mnogo različnih okolij, kjer ocenimo, da bo varen, vseeno pa bo prejel dovolj najrazličnejših dražljajev, da ga bodo krepili. In potem pride dan. Dan, ko iz lončka začnejo gledat korenine in iščejo več.
O spuščanju iz rok
Če mladih rastlin v tistem trenutku ne posadiš, bodo počasi hirale. Hrane je zmanjkalo, prostor je omejen.
Prav tako pa je tudi z otroki. Če jih v pravem trenutku ne »presadimo« na večjo površino, kjer jim omogočamo lastno “srkanje hranil in vode”, kjer se lahko “koreninijo” po lastni presoji in kjer se lahko “obračajo za soncem in branijo pred njim na svoj način”, bodo počasi začeli hirati. Sami v sebi morajo poiskati ali razviti trdnost, s katero se bodo branili pred viharji in sušo. Sami morajo odkriti načine, kako bodo skladiščili obilje, takrat ko bo vsega dovolj. Sami bodo morali poiskati svoje barve v katerih bodo vzcveteli in sami bodo morali najti način svoje rasti. Bodo rasli pokončno, košato, skrivljeno, čokato, nežno? Kako se bodo odzvali ob boleznih?
In tako, kot svoje sadike po presajanju le še občasno nekoliko okopljem ali obrežem, privežem, preostali čas pa jim pustim predvsem rasti in roditi, tako je, bi moralo biti, tudi z našimi otroki. Le še občasno jim nudimo oporo, pomoč, preostali čas pa se veselimo njihove rasti, napredka, “cvetja” in “razvoja plodov”.
Naraven razvoj je lažje razumeti pri rastlinah kot pri otrocih. Zakaj starši v nedogled ščitijo svoje otroke in jim nudijo vedno globlja in širša “korita” za rast? In zakaj je otroke tako strah izpostaviti se “vetru in soncu” in “pognati kvišku ter v globine”? Kaj se je zgodilo, kdaj se je vgradil v ljudi strah in občutek nesposobnosti?
Učenje z opazovanjem in posnemanje narave nas vedno najbolj približa načinu, kakršnega si je za nas zamislil Stvarnik. Spustimo svoje otroke, da se vrastejo v svoje podlage, da gredo globoko in široko in na svoj način.
- Delo na vrtu družino povezuje in bogati
- Kaj lahko kot starša storiva, da se bodo najini odrasli otroci čim prej osamosvojili?
- Mami, lahko imam svojo gredico?
