Kaj lahko kot starša storiva, da se bodo najini odrasli otroci čim prej osamosvojili?

Vir: liveflorida.com

Z možem imava tri odrasle otroke (23, 25, 27). Kot starša se zavedava, da so otroci stari dovolj, da so sposobni živeti sami. Nočeva jih “metati na cesto”, a tudi iz odnosov v družini vidiva, da je čas, da gredo na svoje, da je tako prav. A po letu epidemije kaže, da bodo vsi doma še dolgo. Hči se je že odselila od doma, pa je v času epidemije zopet prišla živet domov, ker kot študentka ni mogla več delati in plačevati najemnine, študij pa pravzaprav že leto poteka na daljavo. Tudi sin in druga hči ne končata šolanja in se ne trudita osamosvojiti. Prav tako je trenutno težje tudi z iskanjem partnerja … Kaj lahko kot starša storiva, da se bodo otroci čim prej osamosvojili?

Bralka

Za mamo je največji uspeh in priznanje, ko se otroci postavijo na svoje noge in zapustijo gnezdo primarne družine. Zato je vaša stiska toliko večja, ker čutite, da so odrasli otroci »obtičali« doma in ne zmorejo v svet. V resnici je razvojno obdobje dvajsetih čas ekonomskega in fizičnega osamosvajanja od primarne družine ter iskanja stabilne partnerske zveze.

Epidemija je gotovo te procese zavrla: oteženo je srečevanje novih ljudi, spoznavanje potencialnih partnerjev, v procesu študija se pojavljajo nejasnosti in zastoji, kar vodi do padca motivacije in počasnejšega napredka, marsikatere službe, ki so bile za študente ali mlade relevantne (npr. v gostinstvu, trgovini), so sedaj zaprte.

Na te objektivne okoliščine nimamo vpliva, velik vpliv pa imamo, kako se bomo mi soočili s tem. Ali nas bodo te okoliščine potrle, napolnile z nemočjo in obupom, ali bomo iskali nove poti in rešitve. Ko pišete, da »tudi druga dva otroka ne končata šolanja in se ne trudita osamosvojiti«, se zastavlja vprašanje, kaj se skriva za tem. Je to posledica depresivnih in tesnobnih občutij ter misli: »Saj se ne da!«; »Preveč je vsega, ne zmorem!«? Ali pa gre tu za nekakšno ležernost in razmišljanje: »Pa saj mi nič ne manjka, kaj bi se silil.«

Da boste lahko zares slišali otroke, morate najprej umiriti svoj nemir in stisko. Gotovo je pri tem vaš ključen sogovornik mož, ob katerem lahko ubesedite svoje skrbi in pomisleke ter preverite, kako on vidi in doživlja situacijo.

Pri otroku so pogosto pod navidezno ležernostjo skriti občutki nesposobnosti in nevrednosti. Nerazrešene razvojne naloge mu namreč pustijo občutek, da se ne zmore soočiti s svetom.

Šele ko se boste umirjeni, boste lahko zares slišali in razumeli, kaj se dogaja v vsakem od otrok. Lahko se pogovorite sami ali skupaj z možem, vsekakor pa naj bodo pogovori med otroki ločeni z vsakim posebej v zaupni atmosferi in ko imate dovolj časa. Ključno je, da se jim približate z držo odprtosti in radovednosti: kaj se pravzaprav dogaja v njihovem življenju in kako je biti v njihovih čevljih. Da boste lahko to naredili, je potrebno opustiti vse dobronamerne nasvete, kaj bi bilo potrebno narediti, ali pridige, »ko sem bila jaz v tvojih letih, sem že …«. Prav tako se izogibajte primerjanja z vrstniki, saj to razvrednoti otroka. Vaša vprašanja naj bodo usmerjena na to, kaj otrok čuti, doživlja glede svojega življenja, trenutne pandemije in vsega, kar je prinesla, kako doživlja vaše medsebojne odnose, svoja prijateljstva in partnerstva, kako je zadovoljen s študijem, kakšne so njegove želje in načrti za naprej.

Preko vseh teh pogovorov boste lahko razbrali, ali je v ozadju tega zastoja pri osamosvajanju stiska ali ležernost. Če je stiska, bo otrok potreboval poleg strukture več spodbude in pomoči pri nadaljnjih korakih. Zavedati se je potrebno, da je najboljše zdravilo za depresivne in tesnobne občutke, če človeku nekaj uspe. Zato je pomembno otroku pomagati izbrati male konkretne cilje, ki jih bo zmogel doseči (npr. poklicati referat, narediti en izpit, povabiti prijateljico na sprehod). Aktivirajo se lahko tudi v okviru domačega gospodinjstva, kjer lahko prevzamejo odgovornost za določene naloge (npr. skuhati kosilo, urediti vrt, popraviti kakšno stvar). Past pri tem je, da začnete namesto otroka vi postavljati cilje in jih tudi uresničevati – to bo le še povečalo občutke nemoči in nesposobnosti. Vaša naloga je, da verjamete v otroka in mu pomagate preko pogovora prepoznavati občutke in moči, ki so v njem, konkretne nasvete in pomoč pa nudite le, če vas prosi zanje.

Če pa je v ozadju brezciljnost in neka ležernost, potrebuje otrok več jasnih mej in zahtev. Tu je gotovo ključno, da se z možem najprej pogovorita, kaj je za vaju še sprejemljivo in kaj pričakujeta glede otrok. Teme, o katerih se je smiselno pogovoriti, se tičejo vključevanja v gospodinjstvo in okolico hiše, stroškov uporabe avta, telefona, interneta, financiranje nadstandarda (počitnice, dragi kosi oblačil itd.), sčasoma tudi prispevanje k stroškom stanovanja in hrane. Vse to so zahteve samostojnega življenja in to lahko otroci začnejo prakticirati že v vajinem gospodinjstvu. Ključno pri postavljanju mej je, da sta vidva z možem usklajena, kar je včasih najbolj zahteven korak v tem procesu. Pogosto eden otroku popušča, drugi pa ga sili. To ustvarja neugodno klimo v družini, otroku pa ne pomaga pri osamosvajanju.

Ko sta usklajena, je pomembno, da imate skupen sestanek z otroki, kjer naj tudi oni sodelujejo in izrazijo svoja pričakovanja in potrebe. Cilj skupnih pogovorov so jasna pravila in pričakovanja med otroki in starši. Ta pričakovanja in pravila je smiselno potem na rednih sestankih preverjati (kako nam gre pri izpolnjevanju zavez, kje se je situacija spremenila), za kar sta odgovorna vidva kot starša. Ob tem se je pomembo zavedati, da so pri otroku pogosto pod navidezno ležernostjo skriti občutki nesposobnosti in nevrednosti. Nerazrešene razvojne naloge namreč pustijo na otroku občutek, da se ne zmore soočiti s svetom. Zaradi tega naj bodo tudi meje, ki jih postavljata z možem, ne le odločne, ampak tudi ljubeče. Vaše sporočilo naj bo: Vem, da imaš vse, kar rabiš, da spelješ naloge, in zaupam, da ti bo uspelo.

Miha Rutar, zakonski in družinski terapevt