Vprašanja so zelo jasna, odgovori malo manj

Sinoda o družini se bliža koncu. Veliko oči je zdaj uprtih v to, kakšno bo besedilo končnega poročila, o katerem bodo jutri glasovali škofje, čeprav niti še ni znano, ali bo to dostopno javnosti ali ne.

Škofje so se namreč odločili, da končnega poročila tokrat ne  namenijo javnosti, ampak ga napišejo papežu Frančišku, ki se bo potem sam odločil, ali ga bo objavil ali zadržal zase.

Sprememb pri obhajilu za ločene in znova poročene ne bo

Kaj bo z najbolj spornim predlogom, vprašanjem obhajila za ločene in znova poročene, pa je bolj ali manj znano že zdaj.

Iz poročil o delu v malih skupinah, ki so bila objavljena v sredo, je namreč razvidno, da je v večini od 13-ih skupin, vprašanje ostalo odprto, mnenja se še vedno razhajajo. Le nemška jezikovna skupina je soglasno predlagala konkretno pot, ki bi ločenim in znova poročenim v posameznih primerih odprla možnosti za obhajilo.

Indijski kardinal Oswald Gracias, ki je celo član 10-članske komisije, ki sodeluje pri oblikovanju besedila končnega poročila, je na včerajšnji tiskovni konferenci denimo dejal, da ne pričakuje, da bi poročilo sploh omenilo predlog sprememb. Tako da o njih ne bo možno niti glasovati.

Besedilo kompromis …

Kardinal Gracias je tudi jasno izjavil, da sklepni dokument ne bo imel vseh odgovorov, da pa bo nakazal možne smeri.

»Vprašanja bodo zelo jasna, odgovori pa malo manj,« je še napovedal kardinal Gracias, kakšno bo najbrž zaključno poročilo.

Sklepno besedilo bo tako očitno na marsikaterem področju kompromis – kaj drugega ob tako raznolikih pogledih niti ni bilo za pričakovati.

… bogastvo in sad se skriva v procesu

Nekateri se tako pred koncem sinode sprašujejo, čemu potem več kot enoletni proces z dvema zasedanjema sinode, dvema vprašalnikoma, množico debat in polemik, če na koncu ne bo jasnega zaključka? Sploh če se še papež odloči, da ne bo napisal zaključnega besedila, tako imenovane »posinodalne apostolske spodbude«, kot je bilo doslej v navadi?

Potrebno je razumeti, da je tokratna sinoda res zelo drugačna od prejšnjih. Ključni sad sinode ne bo toliko, kar bo napisano v poročilu, ampak kar se je zgodilo v procesu.

Mnogi škofje so med samo sinodo poudarjali, kako so jih pogovori in iskanja spremenili, kako se domov vračajo drugačni. Quebeški kardinal Gérald Lacroix je na današnji tiskovni konferenci dejal, da se »domov vrača veliko bolj poln upanja«.

Prizori sproščenosti, kot jih iz Vatikana nismo bili vajeni. Papež s kavo in newyorškim kardinalom Dolanom.

Če bodo škofje vse te navdihe skupaj z mnogimi duhovniki in laiki, ki jih je sinoda nagovorila po vsem svetu, prenesli v prakso, bodo na koncu pastoralni sadovi veliko večji, kot bi bili, če bi sinoda imela še tako dobro zaključno besedilo, ki bi ostalo bolj ali manj črka na papirju.

Obeti novega jezika?

Pred finalom sinode poglejmo na eno od pastoralnih tem, ki je bila vsaj v debatah v malih skupinah zelo v ospredju, v medijih pa ne najbolj: to je vprašanje jezika.

Ob tej temi lahko zaslutimo pastoralne premike, ki so obetajo, tudi če ne bodo tako zelo jasno opredeljeni v zaključnem dokumentu.

Mnogi škofje so v delu po skupinah poudarjali, kako mora Cerkev najti nov jezik, ki bo prodrl do src ljudi. Sedaj se pogosto uporablja jezik, ki je sicer teološko ali pravno natančen, a odbijajoč.

Kot primer so škofje največkrat navedli poudarjanje besede »nerazvezljivost« zakonske zveze. Ta naj bi sodobnemu človeku bolj ustvarja predstavo »lisic na rokah«, kot pa Božje obljube in zvestega prijateljstva, ki je temelj in izvir zakona.

Podobne dileme so škofje navajali ob jeziku, ki v zvezi s homoseksualnostjo prvenstveno izpostavlja »notranjo neurejenost« homoseksualnih dejanj, kar mnogi razumejo tudi kot sodbo o osebi.

Za nekaj misli ob teh temah, ob katerih se je – vsaj pri delu po skupinah – pogosto odpiralo več vprašanj kot odgovorov, smo povprašali tudi p. Branka Cestnika, Andreja Vončino, Iva Keržeta in Igorja Bahovca, ki so za iskreni.net že komentirali prvi del sinode.

Vončina: Dokumenti naj bodo jasni, duhovniki naj najdejo primeren način

Duhovnik Andrej Vončina je do pozivov po spremembi jezika zadržan. Meni, da se je v zadnjih 50 letih že marsikaj izgubilo ravno s spremembo jezika.

Jezik je bil nekdaj kratek in jedrnat, zdaj pa so »cerkveni dokumenti postali dolge klobase, iz katerih je treba vselej razbirati ‘sok’« razprave, meni Vončina.

Strinja se, da bi morale biti stvari v dokumentih in katekizmih jasno podane, na duhovnikih in drugih, ki delajo v pastorali, pa je, da najdejo primeren način predstavitve ljudem.

Andrej Vončina: »Za lase se mi zdi privlečeno in tudi malce podcenjujoče, če kar v izhodišču menimo, da ljudje, zlasti verniki jasnega jezika ne bodo razumeli.«

Cestnik: Do človeka tam, kjer je, ne moremo priti brez ustreznega jezika

P. Branko Cestnik sinodo vidi kot trud na poti k novemu jeziku, ki je potreben: »Če hoče Cerkev človeka dvigniti iz določenih padlih stanj, mora do njega priti tam, kjer je, to pa ni mogoče brez ustreznega jezika.«

Kot primer p. Cestnik navaja, da je bil jezik do ločencev doslej velikokrat jezik očitanja. Tak jezik pa odbija in ne ustreza resnici. Po sinodi bo Cerkev poskušala oblikovati do ločencev jezik sočutja, ki pa ne sme biti kaj drugega kot oblika jezika resnice.

P. Cestnik še meni, da Cerkev potrebuje tak jezik, da bo evangelij mogel vstopiti v družinsko življenje, takšno kot je: tako v lepe in vzvišene dimenzije kot boleče in porazne.

Branko Cestnik: »Ne gre za golo tehnično prilagajanje besed in komunikacije, da bi jo razumeli sodobni družinski ljudje. Gre za več, gre jezik, ki podaja logiko ljubezni in učlovečenja. Ki je Kristusova logika.«

Kerže: Pod krinko sprememb v pastorali se skriva sprememba nauka

Ivo Kerže je komentiral predvsem rahljanje jasnega jezika v zvezi s homoseksualnostjo.

Meni, da se pod krinko sprememb v pastorali skriva želja po bistveni spremembi nauka o homoseksualnosti, ki bi omogočila, da tudi aktivno homoseksualne osebe prejemajo obhajilo, v zvezi s tem pa je tudi sprememba nauka o nevrednem prejemanju obhajila.

Ivo Kerže: »Če pomeni, da se ne sme več reči, da je istospolna praksa notranje zla, to pomeni, da nek bistveni nauk o morali ne sme biti oznanjen«.

Igor Bahovec: Cerkev ne najde jezika sporočanja lepote zakona mladim

Vprašanje jezika je po mnenju Igorja Bahovca eno ključnih vsebin sinode, ki je bilo medijsko prezrto.

Bahovec opozarja, da je vprašanje jezika pomembno ne samo v »kurativi«, ki se že srečamo z ranami, ampak prvenstveno v preventivi, temeljnem oznanilu: »V prvi vrsti gre za to, da Cerkev ne najde jezika sporočanja lepote in smisla zakona mladim, v spremljanju (in ne vodenju!) v pripravi na zakon.«

To vlogo bi po Bahovčevem mnenju lahko opravljali predvsem starejši zakonci, velika pa je tudi vloga laičnih cerkvenih gibanj.

Igor Bahovec: Vprašanje jezika govori o tem, da si veliko udeležencev sinode resnično želi srečati z življenjem ljudi in imeti t.i. ‘dvojni pogled’: na eni strani gledati Božje razodevanje, na drugi strani zgodovino ljudi, konkretno življenje.«

Nedokončano delo? Lahko priložnost za nadaljnjo rodovitnost …

Raznoliki pogledi na eno od pomembnih pastoralnih vprašanj, tako v Rimu kot v Sloveniji, kažejo, da dileme, s katerimi se srečuje Cerkve pri pastorali družin v današnjem svetu, niso majhne.

O tem priča tudi negotovost pred zaključkom, zaradi občutka »nedokončanega dela«. Poznavalec Vatikana John Thavis je to negotovost posrečeno primerjal s potovanjem na letalu, ki se pripravlja na turbulentni pristanek – potniki na njem pa so škofje, ki samo upajo, da je na pilotskem sedežu res papež.

A ta negotovost, ta »neizpolnjenost« je dober znak, saj kaže, da z glasovanjem o končnem poročilu in čakanjem na papeževo zadnjo besedo, sinode ne bo konec, ampak se zna njen duh iskanja in prizadevanja močneje kot v preteklih letih razliti po svetu. To pa je obet za novo rodovitnost.

Foto: TW @crux, TW @TweetingPriest, skavt.net (Danijel Devetak), zupnijakamnica.wordpress.com, isca-news.org, casnik.si (Aleš Čerin).