Velika planina in Rzenik v zimski podobi

Na skrajnem vzhodu Kamniško-Savinjskih Alp se kot mogočna temna gmota dviga planotast svet. Kot celota se imenuje Poljanska planota, je pa zato precej bolj znan po posameznih delih: Velika, Mala in Gojška planina in še bi se dalo naštevati.

Na prvi pogled planota izgleda osamljeno, vendar pa človek na tem področju vztraja že tisočletja. Natančneje: prvič so planoto naselili v času bronaste dobe pred tremi tisočletji. Naseljena je bila praktično nepretrgoma: v železni dobi, antiki, srednjem veku in še danes. Prvi naseljenci so bili rudarji, sledili pa so jim pastirji. Ker so kmetje potrebovali vso pašo, ki so jo mogli dobiti, so že od nekdaj pasli živino na visokogorskih pašnikih.  

Prvikrat je bila Velika planina omenjena v pisnih virih v letu 1539. Šlo je namreč za urejanja spora med kmeti. Logika praznega želodca prisili v spore in nerazumna dejanja: kmetje so drug drugemu požigali pastirske stanove. Planota je tako ostala v srenjski lasti vse do začetka dvajsetega stoletja. Leta 1910 so po desetletjih prepirov med kmeti in pastirji celotno planino razdelili na kar 171 upravičencev. Takšno število lastnikov, ostro podnebje in zahtevno gospodarjenje pa zahteva neko vrste uprave.

Vsi lastniki kmetij na planoti še danes tvorijo občni zbor, pašno skupnost oziroma “pwaninišno”. Pastir se na Veliki planini namreč imenuje “pwaninc”. Izraz ne pomeni obiskovalca gora, ampak visokogorskega poletnega pastirja. Pastirji izmed sebe izvolijo predsednika, ki nato vodi in organizira dela, ki so potrebna za delovanje kmetij na planoti. Ta organizacija izvira še iz srednjega veka in odraža ter izvaja naloge rihtarja oziroma župana v dolini. Skupno delo je najpomembnejše opravilo srenje. Imenujejo ga “wlaka”. Jasno, da po še eni srednjeveški obveznosti iz fevdalnih časov.

Vse delo mora biti pripravljeno do sredine junija. Za svetega Petra in Pavla 29. junija običajno na planino iz doline gonijo živino. To je za vse udeležence vsekakor stresno dejanje. Med živino kmetje izbero izkušeno staro kravo in ji za vrat obesijo velik zvonec, po katerem se ravnajo tudi preostale krave. Imenujejo jo “tazvončasta”. Včasih pa dajo zvonec tudi še kakemu volu, ki ga imenujejo “tropinar” in opravlja enake naloge vodje.

Kmetje pred vrata hleva polože na tla tri križe in vodilno kravo okrasijo s šopkom med rogovi. Čakajočo živino blagoslove in ji včasih za spodbudo dajo še soli, ki je bila blagoslovljena na praznik svetega Štefana. Pohod na planino se je včasih začel v Stahovici, od koder se je živina dvignila za kar 1200 višinskih metrov po dostikrat izpostavljenih poteh. Vsekakor velika preizkušnja za živino. Danes je nekoliko laže. Živino pripeljejo do Kranjskega Raka in od tu je potrebno prehoditi le nekaj kilometrov.

Na planoti se živina pase po širnih pašnikih. Stanovi pa so prav gotovo tisto, kar zaznamuje Veliko planino. Originalna pastirska koča je ovalne oblike s streho, ki se prekrita s skodlami spušča čisto do tal.

Gradnja koče poteka tako, da najprej zanjo narede temelj približnih mer 4 x 4 metre. Na take temelje postavijo tramove in sicer tako, da se vsak tram usede v utor svojega soseda. Originalni pastirski stan nima stropa, ampak se v približno stoječi višini na robove stanu postavi strešne tramove. Ti tramovi segajo do tal in v celoti skrivajo pravokotno izbo znotraj sebe tako, da končana koča izgleda ovalne oblike.

Streha je pokrita z lesenimi skodlami. Navadno v sedmih vrstah in v dveh plasteh, da ne pronica deževnica. Običajno je vhod v stan z južne strani. Veliko planino namreč bičajo mrzli vetrovi, nevihte, pozimi pa prekrijejo velike količine snega. Zato je potrebno koče postaviti trdno in hkrati enostavno. Originalni stan namreč nima nobenega okna pa tudi dimnika ne.

Oprema notranjosti je namreč prej ko ne enostavna. Ognjišče je pravzaprav črna kuhinja in dim si najde pot na prosto skozi špranje in vhodna vrata. Dimnika originalni stan namreč ne pozna. V izbi je še miza in stoli ter pogradi pa tudi celotna oprema, ki jo pastir potrebuje za skoraj trimesečno bivanje v gorah.

Pastirska naselja delujejo idilično in kot da bi bila narejena že pred stoletji. Nekoč so bila dejansko starodavna in so jih leto za letom, stoletje za stoletjem, gradili in vzdrževali na enak način. Potem pa se je zgodila 2. svetovna vojna, ki je vse postavila na glavo. Gorska naselja so ostala nedotaknjena prva tri leta vojne. Potem pa se je konec leta 1944 razraslo partizansko gibanje, ki je imelo v stanovih svoje oporišča. V mesecih med novembrom 1944 in marcem 1945 so Nemci in domobranci požgali praktično vse stanove. Od 122 sta se ohranila le dva, ki sta bila v celoti pod obilno snežno odejo in ju ni bilo mogoče požgati. Do današnjih dni se je ohranil le še en stan in sicer Preskarjeva bajta, ki tako predstavlja tisti originalni način gradnje iz preteklih časov. Vsi ostali stanovi so spet postavljeni na starih temeljih po drugi svetovni vojni. 

Dandanes je potep po visokogorski planoti pravcata paša za oči v zimskih dnevih, ko doline običajno pokriva debela koprena nizke oblačnosti. Morda boljša ideja kot popeljati se na planoto z nihalko je, da začnemo na Kranjskem Raku, kamor se zapeljemo s prelaza Črnivec. Povzpnemo se najprej mimo Planine Marjanine njive do Gojške planine, ki jo krasi več majhnih jezerc, ki pa so pozimi vsa zaledenela in skrita pod snežno odejo. Pot nadaljujemo do nekaj deset minut oddaljene Male planine, kjer so stanovi raztreseni po celotni planini. Nad Malo planino se svet ponovno nekoliko dvigne in na področju Gradišča (1666 m) in Koritnega vrha (1648 m) se povzpnemo na najvišji del planote ter v osrednji del pastirskih naselij. Tu preprosto ne moremo mimo neverjetnih razgledov. Morda najlepši je tisti s kapelo Marije Snežne in Ojstrico v ozadju.

Obisk Velike planine je primeren za vsakogar. Oceniti je le treba svoje sposobnosti in napraviti izlet, ki nam ustreza. 

Foto: Janez Mihovec