Pomoč žabicam v težavah: drobna pozornost do stvarstva

Ljudje smo nenavadna bitja. Po eni strani uničujemo vse okoli sebe, po drugi strani poizkušamo obvarovati svet, v katerem živimo. Pomoč pri pomladanskih selitvah dvoživk je prav gotovo eno od teh prizadevanj.

Svet se je v zadnjih sto letih bliskovito spremenil. Razvoj industrije, mest, prometa in intenzivnega kmetijstva je prinesel temeljito spremembo naravnega okolja.

Na žalost gre za spremembe na slabše. Po Zemlji nezadržno padajo gozdovi, širijo se puščave, svet postaja čedalje bolj onesnažen. Daleč so za nami časi, ko so bile ogrožene le posamezne vrste živali. Danes so ogroženi celotni ekosistemi. Med najbolj prizadetimi so prav gotovo mokrišča.

Hraški ribnik – eno izmed mokrišč

Čeprav je človek grožnjo prepoznal že pred desetletji in mokrišča zavaroval z Ramsarsko konvencijo, so dobre eno, realnost pa na žalost nekaj drugega. Mokrišča se še naprej izsušujejo, spreminjajo v kmetijske površine, preko njih vodijo prometnice. Mokrišča se zasipavajo, na njihovih mestih se zidajo stanovanjske soseske.

Krastača

Dvoživke so prav posebej ogrožene v pomladanskem času. Za svoje razmnoževanje nujno potrebujejo vodne površine. Tako v tem času potekajo množične selitve dvoživk iz gozdov in travnikov do najbližjih ribnikov. V primerih, da je na njihovi poti prometnica, je pokol nad počasnimi živalcami nepopisen.

V Sloveniji za pomoč pri pomladanski selitvi dvoživk skrbi društvo Žverca, ki je nastalo pred desetletjem na pobudo Zale Prevoršek. V tem času se je gibanje razširilo po celotni Sloveniji.

Takoj po sončnem zahodu prometnice v bližini ribnikov ožive. Vsepovsod se iz nič pojavijo skupine ljudi, starih in mladih, oblečenih v svetleče jopiče, opremljene s svetilkami in vedri. Ob prometnicah so postavljene zaščitne ograde, ki dvoživkam preprečujejo dostop do cest.

Zelena žaba

V nasprotju s splošnim prepričanjem dvoživke ne žive le v jezerih in ribnikih. Tu se le razmnožujejo. Predvsem krastače in rjave žabe večino leta žive po gozdovih in se v jezerih le parijo. Po tistem, ko opravijo svoje, to je izležejo jajčeca, se tja tudi vrnejo. Prve selitve se običajno začno v sredini marca in se ob vračanju nato ponovijo mesec dni pozneje.

Zanimivo kaj vse smo sposobni storiti ljudje ob minimalni organizaciji, praktično brez stroškov in ob velikem navdušenju. Zadošča le razglas na spletu in ljudje se odzovemo. Ni potrebno iti kam daleč.

Vsak Slovenec ima mokrišče praktično na dosegu roke. Pomoč dvoživkam ob pomladnih selitvah dobi tudi družabni pridih. Srečamo se mladi in stari. Tudi tisti, ki se nismo videli že mesece. Druži nas eno: male živalce, ki so na poti do ribnika in nazaj, spraviti v vedra in prenesti čez nevarno cesto.

Pri pomoči dvoživkam se človek hipoma marsikaj nauči. Dvoživke ne marajo mraza, prav posebej pa ne mrzlega vetra. Najbolj primeren je miren večer po dežju, praktično v brezvetrju. Takrat dvoživke, ki se čez dan skrivajo po luknjah v zemlji, pridejo na plano takoj po sončnem zahodu.

Pupek

Ne gre le za žabe. Tu so še pupki, pa urhi, krastače in seveda cela vrsta žab. Največ je krastač. Samice so vsaj dvakrat večje od samcev, ki pa jih je vsaj desetkrat več kot samic. Tisti samec, ki je v borbah za samice najuspešnejši, zleze na izbranko, se jo trdno prime in že sta skupaj na poti do ribnika in nazaj. Njihova koža sploh ni sluzasta, ampak gladka in hladna. Prav tako njihovo oglašanje od blizu sploh ni podobno regljanju in kvakanju. Še najbolj je podobno ptičjemu petju in čebljanju ptičjih mladičev.

Ob vsem tem prostovoljnem delu in veselju se mi povrnejo spomini na otroške dni. Takrat smo otroci vsak večer sedeli pred televizorji in gledali v risankah prigode Tijuana krastač. Dandanes se mladi in stari potepamo ob večerih ob ribnikih in prenašamo prav te, žive dvoživke. Pončo in Toro bi nas bila vesela!