Potepanje po Škofjeloškem hribovju

Škofja Loka in njena okolica predstavljata čudovito priložnost za družinski izlet – tako s kulturnega kot pohodniškega vidika.

Škofja Loka velja za najstarejše slovensko mesto. Po spletu srečnih okoliščin se je njeno srednjeveško jedro ohranilo skorajda v nespremenjeni obliki. Kot takšno je mesto neverjetno slikovito. Nad rdečimi strehami prebivalcev kraljuje mogočni grad, nad njim pa se začnejo širni gozdovi ter samotne kmetije, ki so kot nalašč za potepanje za velike in male.

Pozorno oko prav hitro opazi, da v mestu ni le enega gradu, ampak jih je cela kopica. Ob sotočju Poljanske in Selške Sore najdemo Puštalski grad. Precej manj iminenten je od mestnega, a kljub temu vreden našega ogleda. V Puštalu si lahko ogledamo še Nacetovo hišo. Starodavno kmečko poslopje je pol zidano, pol leseno in lepo prikazuje kmečko življenje v srednjem veku.

Le nekaj sto metrov više se v Poljansko Soro zliva potok Hrastnica. Pohleven potoček ima tudi svoj prikrit, neprijeten značaj. Zelo je hudournega značaja in že nekajkrat je hudo poplavljal ter naredil cel kup škode po celi dolini. Največ leta 1924, ko se je sredi avgustovske noči nad Toščem utrgal oblak, poplavljene so bile doline Hrastnice, Ločnice in Gradaščice. Bila je cela kopica mrtvih, škode pa toliko, da si jo je prišel ogledat sam tedanji jugoslovanski kralj Aleksander.

Iz doline na greben med Hrastnico in Poljansko Soro peljeta dve cesti, za povrh pa še preko celotnega grebena markirana planinska pot. Tako si lahko naredimo izlet po naši izbiri. To je lahko celodnevna tura ali pa le nekajminutni sprehod.

Najdaljša pot nas popelje prav iz Puštala. Po lesenem mostu prečkamo Hrastnico in se ob robu poti strmo vzpnemo. Po mešanici kolovoza in planinske poti se dvignemo za kakih 150 višinskih metrov, nato pa strmina popusti. Od tu naprej je lažje. Pot nas vodi po gozdu, ta pa nato preide v travnike in sadovnjake. Ko zagledamo cerkveni zvonik smo v zaselku Svetega Andreja. Vasica leži na izredno razglednem kraju. Z grebena se vidi namreč daleč naokoli. Sama cerkev iz 15. stoletja leži nekoliko na samem, obdajajo pa jo starodavne lipe. V osnovi je gotska, a je bila skozi stoletja barokizirana. Na zunanji steni je freska svetega Krištofa, v notranjosti pa starodavne freske mojstra Jerneja iz 16. stoletja.

Ko se okrepčamo v gostišču v vasi in ko se otroci naigrajo na igralih, smo pripravljeni za nadaljevanje.

Našo pot lahko nadaljujemo kar po grebenu. Dobre pol ure potrebujemo, da pridemo do cerkve svetega Ožbolta. Ta leži precej bolj proti osrčju hribovja in je bistveno bolj samotna. Ob cerkvi ni nobenega stalnega naselja, pač pa nekaj počitniških hiš nekoliko stran. Po svoji zgodovini je ta cerkev praktično kopija Svetega Andreja. Zgrajena je bila v srednjem veku, skozi čas so jo barokizirali. V prezbiterju pa so prav tako freske, danes že našega starega znanca mojstra Jerneja.

V pričujočem prispevku sem opisal celotno pot po slikovitem grebenu. Pot po njem in vrnitev na izhodišče nam lahko vzame precejšen del dneva. Vendar pa nikjer ne piše, da moramo ubrati celotno traso. Na greben do Ožbolta in Andreja popeljeta dve cesti. Tako si lahko kar sami določimo, kje bomo začeli s hojo in koliko truda bomo vložili v izlet. Glede na to, koliko časa imamo in v kakšni družbi smo. Vsekakor nam potepanje po samotnih krajih Škofjeloškega pogorja naredi lep dan in umiri dušo.