Kras ob jesenskih dneh skorajda ne bi mogel biti lepši. Vinogradi so bili še do nedavnega polni življenja. Grozdje je dozorelo in trgatev je bila pred vrati. Širni kamniti robovi so bili prerasli z rujem in so dobili kričečo rdečo barvo.
Ob takih dnevih je nekaj najlepšega sprehoditi se med vinogradi, polji in po širnih gozdovih, ki so v zadnjem stoletju prerasli nekdaj čisto kamnito in brezvodno deželo. Ena najlepših poti, speljanih po kraškem podeželju, je tista okoli Pliskovice.
V Sežani zavijemo proti Tomaju, nadaljujemo v Dutovlje in se nato po zakotnih poteh pripeljemo prav v to malo vas. Pliskovica leži na manjšem grebenu nad gričevnato pokrajino pod njo.
Kot mnoge druge vasice tudi njeno podobo določa baročna cerkvica, zrasla pod jasnimi italijanskimi vplivi sredi vasi. Pliskovico ni doletela nesrečna usoda, ki je prizadela številne druge vasi: odhod prebivalcev. Še vedno vrvi od življenja in stare hiše po obnovi spet dobivajo svežo podobo.
Ta življenska moč se kaže tudi v dejavnosti domačinov. Okoli vasi so speljali skoraj sedem kilometrov dolgo pot vse tja do še ene prelepe vasice Kosovelje, pa od tam spet nazaj. Pot je primerna za vsakogar in tako na njej srečamo stare in mlade.
Za smerokaz na poti poskrbi kar ovčka. Namesto planinskih znamenj je namreč na posameznih kamnih vgravirana ovčka. Kamorkoli gleda, tja zavijemo tudi mi. Le kadar gleda nas, si tudi mi ogledamo kakšno znamenitost oziroma počijemo na počivališču.
Na Pliskini poti je marsikaj videti. Najprej si ogledamo ograjo za ovce. Ta je bila zgrajena iz kamenja, ki ga je obilo v okolici. Porasla je bila z grmovjem, nad katerim so rasle lipe, ki so poskrbele za senco.
Le nekaj deset metrov proč je prav posebna znamenitost. Na starem boru so številne zareze v obliki črke V. Iz teh zarez je iztekala smola in se zbirala v posodi na dnu. Nekdaj so smolo uporabljali za številne stvari, podobno kot danes nafto, ki je smolo v dvajsetem stoletju v celoti izpodrinila.
Svet med Pliskovico in Kosoveljami je mozaik gozdov in travnikov. V gozdovih ni prav nobene vročine, tako značilne za odprt in presušen kraški svet. Na enem od travnikov najdemo tudi kamnito hiško, ki so jo bogsigavedi kdaj zgradili pastirji. V njej so hranili orodje in si našli zavetje med nevihtami.
Po nekaj kilometrih sprehoda pridemo še v eno lepo kraško vas, Kosovelje. Ta je čisti simbol nekdanjih časov. Vsako dvorišče ima kamnit vodnjak, na dvorišče pa se pride skozi dvokrilna vrata. Glavno življenje pa se je nekdaj dogajalo na vaškem trgu. Tam je bilo glavno napajališče živine pa tudi mesto, na katerem se je desetletja zbiralo vaško mleko in nato vozilo v predelavo v Sežano. Na okoliških hišah pa so tudi pomniki nekdanjih politično in vojaško nemirnih časov. Eden izmed grafitov pravi, da je tu Jugoslavija in da Italijani tu nimajo kaj iskati. Še kar nekaj let po drugi svetovni vojni se še ni čisto točno vedelo, kje bo tekla meja in boriti se je bilo potrebno za vsak centimeter.
Pa druga svetovna vojna ni bila edina v teh krajih. Pliskovica je bila nekdaj v neposrednem zaledju Soške fronte v času prve svetovne vojne. Prav na Krasu so se bile najhujše bitke. Iz Dutovelj je proti zahodu tekla cela vrsta vojaških železnic. V Dohtarski jami je bila podzemeljska kasarna, na odprtem svetu med obema vasema pa poljska bolnišnica. Od bolnišnice je ostal le še zidani del nekdanje kapele.
Ostane nam še, da se po dobrih dveh urah zanimive in poučne poti spet vrnemo do Pliskovice. Pot nas vodi mimo travnikov, na katerih se pase živina. Višje ob pobočju pa si lahko pogledamo še enega od spomenikov človeškemu trudu. Kmetje so si od nekdaj v vrtačah poizkušali urediti polja. To je bilo običajno mogoče le ob orjaškem trudu. V dno vrtače so izkopali globoko jamo in iz nje odstranili vso rodovitno zemljo. Jamo so natrpali z vsem kamenjem iz okolice, kar ga je bilo mogoče najti. Odstranjeno zemljo so ponovno namestili na tako pridobljeno uravnavo. Nato so jo obdali še s kamnitim zidom, da veter ni odnašal zemlje.
Dandanes je poljedelstva na Krasu bistveno manj, kot ga je bilo nekdaj. Na poljih nekdanjih vrtač so sedaj travniki in ob pogledu nanje se komajda lahko zavedamo, koliko dela je bilo vloženo vanje.
Foto: Janez Mihovec
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!