Gradova Miramar in Devin

Potepanje med dvema pravljičnima gradovoma na robu slovenskega narodnega ozemlja.

Matični Kras ima v sebi le ostrino. Nobenih mehkih potez. Gmote kamenja se razprostirajo vse naokoli v več deset kilometrov dolgi pečini, ki se od Trsta do izliva Soče strmo spušča v morje.

Naše potepanje, ki je primerno tako za velike kot male, lahko začnemo že takoj na drugi strani meje v Opčinah. Po najbolj strmi tramvajski progi se lahko spustimo več sto višinskih metrov navzdol in pridemo v sam center Trsta.

Od tu pa do Devina je speljana pohodna in kolesarska pot. Prehoditi jo v enem kosu je za en dan nekoliko preveč, se jo pa zato da krasno prepeljati s kolesom.

Le nekaj kilometrov severno od mesta je grad Miramar. Zgrajen je bil v prvi polovici 19. stoletja in je neposredno povezan s habsburško kraljevo družino. Dvorec je namreč zgradil Maksimiljan, mlajši brat cesarja Franca Jožefa. V dvorcu ni mogel kaj dosti uživati. Prav kmalu ga je namreč premamila francoska ponudba in čar cesarske oblasti.

V 60. letih 19. stoletja je Napoleon III. v želji, da prepreči prevlado ZDA v obeh Amerikah, zavzel Mehiko in cesarsko krono ponudil prav Maksimiljanu. Posledica je bila vojaška avantura, v kateri so kot prostovoljci – najemniki sodelovali tudi številni slovenski fantje in na katero še danes spominja stavba Meksika v neposredni bližini Kliničnega centra v Ljubljani. Zadeva se je končala s smrtjo Maksimiljana in sramotnim umikom francoske vojske.

Dandanes lahko uživamo v razgledu na prekrasen grad na pečini nad morjem in čudovitim vrtom v njegovim preddverjem. Ni kaj: gre za enega najlepših gradov, ki je zrasel v pravljičnem okolju.

Pot nas v nadaljevanju pelje po Kraškem robu nad nekdaj slovenskimi vasmi. Vse je, kot je bilo nekdaj, idilo prekine le luksuzno turistično naselje, ki je zraslo v nekdanjem kamnolomu.

Nekaj kilometrov severno od Sesljana je nekaj ravnega sveta in na tej ravnici leži precej veliko naselje Devin. Nekdaj je bilo čisto slovensko, a zdaj se je razmerje obrnilo, tako da je v pretežni meri naseljeno z Italijani. Med naseljem in morjem sta dve pečini. Na prvi, manjši, stoje ruševine prvotnega gradu, na drugi, večji, pa se ponosno pne Devinski grad.

Mogočna pečina je bila naseljena že v rimskih časih in se je takrat imenovala Castellum Puccinum. Tisočletje kasneje, leta 1389, jo je ponovno pozidala frankovska plemiška družina Wallsee. Kot mogočna trdnjava je preživljala tudi težke trenutke. V 15. stoletju so grad razrušili Turki, iz rok v roke je šel tudi v času beneško-habsburških vojn. V 16. stoletju je lastništvo prešlo v roke družine Torre e Tasso in v njihovi lasti je grad ostal še danes.

V 1. svetovni vojni so se italijanske ofenzive proti Trstu ustavile tik pred njim in konec vojne je pričakal v ruševinah. V letih med obema vojnama so ga obnovili. Prav ko je bila obnova končana, se je začela naslednja vojna. Nemci so njegov strateški položaj uporabili, da so v bližini zgradili bunker, v katerem so se imeli namen upirati zavezniškemu izkrcanju. Po zavezniški zmagi so ga za nekaj let zasedli Američani in Britanci in ga v začetku 50. let ponovno vrnili njegovim lastnikom.

Izredno lepo lego gradu, s katerega se vidi daleč na Jadransko morje in v laguno Gradeža, so opazili številni obiskovalci. Tako so v 19. stoletju v njem bivale znane osebe, kot sta skladatelja Strauss in List, vanj je zašel celo Mark Twain. Grad je služil tudi kot navdih pesnikom. Reiner Maria Rilke je tu napisal svoje Devinske elegije. Po njem se imenuje tudi kolesarska pot, ki povezuje oba gradova.

Devinski grad je postavljen v obliki kroga. Znotraj trdnjavskega obzidja je lep vrt z štirikotnim ribnikom in vodometom. Sam grad pa je opremljen s pohištvom, tam od srednjega veka pa do 19. stoletja. Najmogočnejša zgradba pa je mogočni obrambni stolp bergfrid, ki se pne prav nad stometrskim prepadom, ki pada naravnost v morje.

Devinski grad je danes odprt za javnost. Pravzaprav ni to nič čudnega. Tudi plemiči se morajo tržno obnašati. Vzdrževanje tako velike zgradbe namreč veliko stane. V gradu poleg vodenih ogledov obiskovalcem nudijo tudi organizacijo porok, slavnostne večerje, kulturne prireditve, koncerte. Zaradi izredno lepe kulise in okoliške pokrajine so v njem posneli tudi že celo vrsto filmov.

Devinski grad je torej prava paša za oči in vreden našega ogleda. Njegova podoba je našla pot tudi v našo kulturno dediščino. Prešernova Lepa Vida se dogaja namreč prav na tem mestu.