Večni strah pred poroko?

Thumbnail

Vedno več je 30. letnikov, ki ostajajo doma, v »mama hotelu«. Vedno več je takih, ki ne sprejmejo nobene življenjske odločitve. Čeprav nekateri raziskovalci tako držo pripisujejo bolj moški populaciji, pa se vse več strahu pred poroko in nezmožnostjo resnega odnosa opaža tudi pri ženskah.

Vsekakor so starši tisti, ki morajo svojega otroka usposobiti za to, da bo zmožen oditi od doma in samostojno zaživeti. Ni torej dovolj, da se le v porodnišnici prereže popkovnica, potreben je še drugi rez – fizični in čustveni odhod otrok.

Za fenomenom »samskosti«, ki ga vse pogosteje opažamo, je pogosto torej nepravilna posesivna drža staršev, ki otroke priklepajo nase. Znanstvene raziskave prikazujejo, da je zdrav odhod otroka toliko manj verjeten, kolikor bolj je družina patološka.

Res živimo v času, ko je finančna osamosvojitev skorajda nemogoča. In res pride mladi družinici še kako prav, da prostor za svoj novi dom najde prav v zgornjem ali spodnjem nadstropju domače hiše. A tudi v tem primeru je potrebno narediti ta nujni korak čustvenega odhoda in razmejitve od primarne družine. Edino tako lahko nov odnos zaživi v vsej svoji polnosti.

Moški težje odidejo od mame …

V sosednji Italiji se za moške, ki tudi po 30. letu ostajajo doma, uporablja izraz »mammoni«, ki izvira iz tesne povezave z materjo. Pogosto so označeni kot tisti, ki tudi v odrasli dobi ne prerežejo popkovine in se večno bojijo poroke …

In četudi se spustijo v intimen odnos, ob sebi pogosteje iščejo bolj podobo mame, ki bi jih ščitila, varovala in usmerjala, kot pa odraslo žensko in sogovornico.Moški strah pred poroko se je dolgo krivično pripisoval ženskam, ki naj bi postale izredno zahtevne in nikoli zadovoljne. Nekateri pa pripisujejo velik pomen tudi moškim modelom, ki jih predstavljajo filmi. Ključni so nadpovprečni uspehi in kariera, intimni odnosi pa so predstavljeni kot »nevarno minsko polje«, ki se mu je dobro izogniti oziroma ob težavi pravočasno pobegniti.

Ti negotovi moški vedno bolj spominjajo na večnega popotnika, »Petra Pana«: bežijo iz odgovornosti, bežijo, da bi poleteli »na otok, ki ne obstaja«, na katerem ni obveznosti in kjer je končno dopuščena nezrelost, raztresenost in nefunkcionalnost. In četudi se spustijo v intimen odnos, ob sebi pogosteje iščejo bolj podobo mame, ki bi jih ščitila, varovala in usmerjala, kot pa odraslo žensko in sogovornico.

Vsa ta navidezna površinskost in pasivnost pa skriva veliko globljo stisko in strah. Zadnje raziskave kažejo, da so prav samski tridesetletniki dnevno zaznamovani s trpljenjem zaradi stiske in negotovosti, ki pogosto preplavi njihov čustveni svet. Čas 30-ih je obdobje, ko si človek najbolj želi doseči svoje sanje, nezmožnost odhoda od doma oziroma sprejetje odločitve pa posledično povzroča veliko notranjega nezadovoljstva in skrbi.

Več kot prijatelja, manj kot par?

Vsak posameznik se mora na svoji poti v nekem trenutku odločiti, da hoče odrasti.Nesposobnost sprejetja življenjske odločitve je povezana z negotovostjo, nizkim samospoštovanjem in strahom pred resnično odgovornostjo. Vse to so popolnoma naravne faze vsakega mladostnika, žal pa te karakteristike zaznamujejo tudi veliko 30–letnikov ali celo starejših. Lahko bi govorili o »odraslosti«, ki je zaznamovana prav s strahom pred obveznostmi, osebno odgovornostjo in resničnim podarjanjem drugemu …

Vedno pogosteje se pojavlja težnja po odnosu »večnih zaročencev« ali celo odnosu, ki je »nekaj več kot prijateljstvo in nekaj manj kot partnerstvo«. To povzroča notranjo zmedo in dvojnost, ki prinaša veliko nejasnosti, dvomljivih situacij, posledično pa velik notranji nemir in neizpolnjenost.

Pretežko odrasti

Vsak posameznik se mora na svoji poti v nekem trenutku odločiti, da želi prevzeti odgovornost nad svojim ravnanjem in doživljanjem ter se soočiti s svojo lastno notranjostjo in identiteto. Odločiti se mora, da hoče odrasti. Za to pa je potreben napor.

Zagotovo ta korak veliko lažje storijo otroci iz družin, kjer jih starši niso priklepali nase ali jim celo napisali »načrta življenja«, kar pa ne opravičuje otrok iz zahtevnejših razmer. Vsak je poklican sprejeti odgovornost za svoje življenje. Edino tako bosta mladi fant in dekle ob sebi lahko našla odraslega sopotnika, zaupnika in sogovornika in ne več »otroka«, za katerega je potrebno poskrbeti.