Včasih je treba reči “ne”

Foto: Canva

Živimo v družbi, ki se boji reči ne. Bojimo se, ker nas je strah, da bomo razočarali druge. Razlog zakaj se bojimo razočarati druge je v tem, da si želimo, da bi bili drugim všeč. Tako smo bili vzgojeni, da se obnašamo lepo, govorimo lepo, ubogamo, poslušamo, se strinjamo, ugajamo – in družbena omrežja so samo podaljšek tega, kako o sebi in svojem življenju rišemo neko sliko popolnosti. Delimo in pišemo samo o tem, kar bo drugim všeč, kar bo druge zanimalo, kar bodo drugi všečkali in mogoče celo delili še z drugimi. Vse to pa je lahko daleč od resnice, daleč od pristnosti.

Tudi če celo življenje posvetimo temu, da bomo drugim po volji, nas na koncu dneva še vedno ne bodo vsi marali. Torej, če je temu tako ne glede na to, kako močno se trudimo, čemu sploh to počnemo?

Kaj pa, če bi za spremembo poskusili živeti tako, da bomo všeč sebi? Da bomo govorili to, kar resnično mislimo? Počeli to, kar si resnično želimo početi? In če nečesa ne želimo, to tudi izrazili. 

Imela sem prijateljico, ki me je vrsto let klicala samo takrat, ko je nekaj potrebovala. Prav zares, tudi ob rojstnem dnevu, božiču ali drugih praznikih se ni spomnila name. Na vsako prošnjo sem ji vedno ugodila. V sebi sem čutila, da sem izkoriščena, ampak enostavno si nisem upala reči ne, če me je za kaj prosila in sem vedela, da bi ji lahko ustregla. Potrebovala sem več časa, kot si upam priznati. Ampak s časom je tudi v meni dozorel tisti “ne”, ki predstavlja postavitev meje v odnosu. Ne, ne dovolim, da me še naprej izkoriščaš. “Ne, žal ti trenutno ne morem pomagati,” se je slišal moj tresoči glas iz slušalke. “Zakaj ne? Kaj pa imaš takega, da ne boš mogla?”

Kaj pa, če bi za spremembo poskusili živeti tako, da bomo všeč sebi? Da bomo govorili to, kar resnično mislimo? Počeli to, kar si resnično želimo početi?

Svojih odločitev nismo dolžni pojasnjevati

Nisem se spuščala v pogovor, saj sem vedela, da ji ne dolgujem pojasnila ali opravičila za svoj odgovor. “Kot sem rekla, ta trenutek ti ne morem pomagati,” sem samo ponovila. Naučeni smo, da vedno dajemo razloge, zakaj nečesa ne moremo storiti, prinesti, se ne udeležiti kakšnega dogodka, zabave … potem pa se ujamemo v past, ko naši razlogi niso dovolj dobri in nas sogovornik prepričuje, da vseeno lahko. Zato, kadar ni potrebno, jaz več ne dajem pojasnil za svoje odločitve. “Iz osebnega razloga,” rečem in tukaj postavim mejo.

Ko pride do nestrinjanja

Z besedo “ne” bo prišlo tudi do nestrinjanja. Še nekaj, česar se tako bojimo. Kaj pa, če se ne bodo strinjali z mano? Kaj pa, če bo nastal konflikt? Kaj hujšega!

Res je, da konflikti niso vedno prijetni, so pa v odnosu nujni za rast. Konstantno strinjanje in kimanje pripelje zgolj monotonost in stagnacijo. Ampak kako se s tem soočiti? Dobro je vedeti, da nismo odgovorni za to, kako bo okolica reagirala na naše mnenje. Je bila moja krivda, ker je bila prijateljica užaljena, da ji nisem pomagala? Absolutno ne. Zakaj ne? Ker je to njena čustvena reakcija in se je samo ona lahko odločila, da bo tako reagirala. Lahko bi reagirala tudi s sočutjem in razumevanjem, da ji trenutno ne utegnem pomagati. Lahko bi celo ona meni ponudila pomoč, če sem trenutno v veliki gneči z delom. Spet drugič bi lahko bila zelo jezna in name vpila skozi slušalko. Možnosti je veliko, izbira pa le njena.

Odgovorni smo zgolj zase

Ko enkrat izpustimo to odgovornost do čustvenega stanja drugega, nastane več prostora za nas, več odgovornosti zase. Bolj se začnemo zavedati, kako pomembno je, da ravnamo tako, da bo v stiku z našo vestjo in dobrim namenom. Ko vemo, da smo nekaj naredili po najboljših močeh in zgolj z dobrim namenom, ni težko prevzeti odgovornosti, saj resnično verjamemo, da je bila odločitev prava. Tudi v primeru, da bi mi moja prijateljica odgovorila “zelo me je prizadelo, ker nisem prejela tvoje pomoči,” bi ji mirne vesti lahko ponudila svoje opravičilo, saj je nisem želela prizadeti in odgovorila, da takrat res nisem utegnila. Reči “ne” torej ne pomeni biti nesramen, nesočuten ali ošaben. Niti ne to, da se ne opravičimo, če smo nekoga prizadeli. Pomeni pa biti iskren in predvsem – pristen.

Kadar se vedemo tako, kot drugi od nas pričakujejo in se zvijamo ter lomimo, samo da bi se prilegali njihovim okvirjem, bomo podzavestno pričakovali, da bodo tudi drugi za nas naredili isto. V realnosti se to zelo redko zgodi in sledi nič drugega kot razočaranje.

Toliko mnenj kot je ljudi na svetu

Nekatera mnenja so si podobna, druga precej različna, niti dve pa si nista popolnoma enaki. Namreč, vsak na ta svet lahko zgleda zgolj z lastnimi očmi in ga v svoji človeški omejenosti dojema zgolj v globine, ki jih omogoča lastna kognicija. Zato se lahko le delno postavimo v čevlje drugega, kadar ga želimo bolje razumeti, nikoli pa ne bomo razumeli v popolnosti. Ampak vseeno dovolj, da lahko sprejmemo druga mnenja. Če se osredotočimo na to, kako najbolje razumeti drugega in ne, kako druge prepričati, da bodo razumeli nas, se bomo izognili mnogim konfliktom. Naj bo to naše vodilo in ne strah pred nestrinjanjem.

Razočaranje

Kadar se vedemo tako, kot drugi od nas pričakujejo in se zvijamo ter lomimo, samo da bi se prilegali njihovim okvirjem, bomo podzavestno pričakovali, da bodo tudi drugi za nas naredili isto. V realnosti se to zelo redko zgodi in sledi nič drugega kot razočaranje. Zato raje kot drugim, najprej ostanite zvesti sebi.

Res je, nekaterim okvirjem ne bomo nikoli ustrezali. A vseeno se bodo našli ljudje, ki v prijatelju iščejo točno to, kar smo mi. Obstajajo ljudje, ki bodo sprejeli tudi vaš “ne” in jih bo zanimal vaš pogled na svet. Ljudje, ki vas bodo spoštovali in poslušali kljub nestrinjanjem ter celo tisti, ki vam bodo za vaše drugačno mnenje hvaležni. Zato recimo ne vsemu, kar v nas zbuja stisko in dajmo možnost tistemu, kar osvobaja.