»V zimskih mesecih je srna moja redna spremljevalka«

Vir: Shutterstock

Ste si kdaj predstavljali, da bi vas na sprehodu po gozdu namesto psa spremljala srnica? Družina Rutar živi v vasici nad Tolminom, kjer uživajo v miru in naravi. Družbo pa jim poleg malih kosmatincev dela tudi srnica Mika.

Pogovarjali smo se z Anžetom, ki nam je zaupal, kako je Mika prišla k njim in kako poteka njihovo življenje. Živijo v objemu narave, kjer sosedov ni ravno veliko (imajo pa zato toliko boljše odnose), brnenje avtomobilov je redko, zato lahko uživajo ob šumenju potoka in dreves.

Kako to, da imate srnico za domačo žival? To ni ravno nekaj vsakdanjega …

Srnico je na lokalni cesti maja 2009 našel sosed. Padla je čez zid na cesto in si pri tem malce poškodovala levo uho. V upanju, da bo srnico obvaroval pred avtomobili, jo je prestavil na rob ceste. S tem pa je nevede naredil usodno napako. Na srnico je prenesel vonj človeka, zato jo je mati zapustila.

Ker mati ni prišla po srnico, je sosed obiskal mojega očeta, ki je tudi lovec, in mu povedal, kaj se je zgodilo. Oče je takoj vedel, da za srnico ni pomoči. Ko smo v družini slišali, kaj se je pripetilo, smo vsi vztrajali, da poizkušamo srnico vzrediti.

Nismo želeli, da bi postala popolnoma odvisna od nas, zato je nismo zapirali ali privezovali. Bila je prosta. Najraje se je zadrževala in spala pri pasjih utah, kjer smo imeli dva psa: škotsko ovčarko Lizo in nemško prepeličarko Žido, ki je bila tudi nov član družine in takrat stara komaj dva meseca.

Mislim, da je srni prav to bivanje ob psih rešilo življenje, saj bi bila v nasprotnem lahek plen lisic ali drugih živali.

Mislim, da je srni prav to bivanje ob psih rešilo življenje, saj bi bila v nasprotnem lahek plen lisic ali drugih živali. Poleg psov imamo tudi dva mucka, ki se od vsega začetka s srno dobro razumeta. Zanimivo je, da se Mika zelo dobro razume tudi z našimi psi. Kljub temu, da je Žida lovski pes z opravljenimi izpiti, za lov nikoli ne preganja ali napada naše srne.

Glede na to, da je bila srnica tako majhna, kako ste sploh poskrbeli zanjo?

Težavo smo imeli s hranjenjem. Veterinar nam je dejal, da bi bilo najboljše kozje mleko. V lekarni smo kupili stekleničko z dudo, s katero smo našo Miko večkrat dnevno hranili. Mika je hitro rasla, poškodovano uho se ji je lepo zacelilo in kmalu se je začela pasti. Prav tako so se kmalu pojavile težave, saj ji je bilo naše okrasno cvetje izjemno všeč. Kar nekajkrat je imela zaradi tega tudi prebavne težave. Kmalu je ugotovila, da so zelo okusne stvari tudi v našemu vrtu. Posledica tega je, da smo morali vse okrasne rastline in vrt ustrezno zagraditi. Za priboljšek ima še sedaj zelo rada koruzo in prepečenec.

Kaj pa mladički, jih ima?

Kar nekajkrat bi srnjaka lahko čez ograjo terase prijel za roge.

Mladičke je imela že štirikrat. Mladičkov ne pokaže zelo dolgo, kar je prav, saj se tako ne navadijo na človeka. Ko pa jih želi pokazati in pripeljati pred našo hišo, se ti iz daljave čudijo in ne morejo razumeti, kako to, da se »mama« približuje človeku. Kljub temu da jih vztrajno kliče, se ne približajo na več kot 30 m. Zanimivo je tudi, kako v času parjenja srnjak in srna dirjata okoli naše hiše. Kar nekajkrat bi srnjaka lahko čez ograjo terase prijel za roge.

Kako poteka to vaše »sobivanje« s srnico?

Zaradi pisarniškega dela grem za rekreacijo skoraj vsako popoldne s psi na sprehod. V zimskih mesecih je srna moja redna spremljevalka. Nemalokrat se zgodi, da gremo na prehod vsi: oba psa, oba mačka in srna.

Mika pa nas obišče tudi v hiši. Ko se ji zahoče priboljška in vrata niso popolnoma zaprta, jih odpre in pride v kuhinjo. V hiši se zadržuje zelo malo časa. Iz njenega obnašanja je razvidno, da se počuti utesnjeno.

Kako pa se srnica obnaša? Jo tudi obiskovalci lahko npr. pobožajo?

Sprva se je zelo bala ljudi, z izjemo nas. Čez čas pa je ta strah izgubila. Da bi jo obvarovali pred lovci, smo ji okoli vratu namestili svetlo rumeno ovratnico. Večinoma se zadržuje na travnikih okoli naše hiše. Samo včasih izgine za dan ali dva in se nato vrne domov.

Na obisku pri Rutarjevih se je Mika nekajkrat pojavila ob hiši in nas zvedavo opazovala. In čisto na koncu celo dovolila, da sta jo najmlajša člana naše družine pobožala. Srnica nam je tako sama pokazala, da ima družbo rada in da je nadvse zvedava. Mi pa smo lahko začutili, kako sta narava in človek lahko povezana.