Je igranje z morskimi živalmi na obali res sporno?

Foto: Unsplash

Na spletu me je to poletje presenetil poziv, naj otroci med dopustovanjem na morju pustijo na miru morske živali, saj te »niso igrače« ampak čuteča bitja.

Napisano me je nekoliko pogrelo. Priznam, da verjetno najbolj zato, ker smo se ravno vrnili z morja, kjer smo lovili ribe – za zabavo, ne za hrano – in eno od ujetih rib dali v veliko vedro na plaži, da so se otroci z njo tudi malo igrali, jo prijemali v roke in si jo ogledali z vseh strani.

Glede na to, da je sicer skorajda edini stik, ki ga imajo otroci z ribami, tuna v konzervi, se mi je vse skupaj zdelo koristno in poučno.

In ravno to je tisto, kar me pri pozivu, naj otroke učimo, da se naj ne igrajo z morskimi živalmi, najbolj bega. Kako naj se torej učijo o naravi? S tabličnega računalnika? Živali res niso naše igrače, vendar ni nič narobe, če jih kdaj skupaj raziskujemo oziroma če je že treba uporabiti ta izraz, se z njimi igramo.

Vzgoja za (so)bivanje v naravi

Na podlagi dejstva, da so živali čuteča bitja, prepovedati vsako igro z njimi, se mi zdi škodljivo, če ne kar absurdno. Seveda je nujno, da otroke poučimo o tem, da je z živalmi treba ravnati spoštljivo. Tudi s tistimi, ki nimajo oči, ust in dlake, jih ne moremo božati in se nam na prvi pogled ne zdijo ljubke. A kako jih bomo o tem poučili, če z njimi nikdar ne pridejo v stik? Otroci potrebujejo izkušnje. In ob njih seveda potrebujejo naše vodstvo. Potrebujejo starša, ki jim bo povedal, kaj pomeni ravnati spoštljivo s posamezno živaljo. Vedno, ne samo na morju.

Nekoga, ki jim bo povedal, da živali, ki živijo pod vodo, praviloma ne morejo dihati izven nje. Da se polži na soncu posušijo in da je stik s soljo za njih smrtonosen. Da metulj ne more več leteti, če se dotaknemo njegovih kril. Da so nekatere živalske vrste ogrožene in si jih moramo resnično ogledati le od daleč. In da na splošno živali ne marajo, da se jih dotikamo, jih prestavljamo, kam zapiramo, ampak da to počnemo, da si jih lahko od blizu ogledamo, jih začutimo, povonjamo, da si pridobimo izkušnjo, pri čemer jih ne poškodujemo, nato pa živali izpustimo.

Nabiranje izkušenj in znanja

Logično se mi zdi, da si živali, s katerimi prideš v stik, ogledaš, jih opazuješ, raziskuješ … ravno tako kot se mi zdi logično, da otrokom ob tem kot starš razlagaš, česa te živali ne marajo ali kaj je za njih smrtonosno.

Razumem, da to ni jasno vsem staršem, sploh pa ne otrokom. In razumem, da je zato poziv »živali niso igrače« utemeljen, saj je namenjen predvsem otrokom, ki na obalo zvlečejo za celo samokolnico školjk, morskih ježev, morskih klobas in morskih zvezd, nato pa jih pustijo pocrkati na žgočem popoldanskem soncu, medtem ko se sami umaknejo v prijetno klimatizirano sobo. In da so takšni ekscesi škodljivi za naravno ravnovesje v morju.

A poziv družinam, naj se nehajo igrati z morskimi živalmi, po mojem mnenju ne bo rešil ničesar. Povabilo staršem, naj se z otroki čim več gibajo v naravi, naj jih spremljajo, jim razlagajo in se z njimi čudijo, ob tem pa spoštljivo ravnajo z vsem, na kar naletijo, bi bil mnogo bolj dobrodošel.

Saj z učenjem spoštljivega odnosa do živali nenazadnje zaščitimo tudi otroke same. Tudi živali so namreč lahko nevarne njim, ne le obratno. Pomislite samo na morske ježke, katerih bodice so lahko zelo varljive. Pa vse do psov in mačk, ki lahko res grdo opraskajo ali ogrizejo – že domači, kaj šele tuji.


Preberi več:

Komentarji

  1. Avtorica z otrokom lovi ribe za zabavo, nato pa pridiga o spoštljivem odnosu do živali? 😳😳😳 Slab vzgled že po defaultu.

  2. So domače in so divje živali. Divjih ne bi smeli loviti za zabavo, da si jih otroci ogledajo in se jih dotikajo. Za to imate akvarije in knjige. Dvomim, da so vaši otroci bolj razsvetljeni in razgledani, ker jih učite za zabavo loviti svobodne živali.

  3. Otroci, ki so bili v stiku z naravo so to od nekdaj počeli in se s tem tudi naučili preživeti

Komentiranje je onemogočeno.